Hom (718 m)

Vročina nikakor ne vzame volje in energije otrokom. Tako smo se dopoldne odpravili na Hom, grič, ki ga vsak dan gledamo skozi kuhinjsko okno. Odpeljali smo se do cerkve v Sori pri Medvodah, kjer smo v senci pustili avto in se podali novim zmagam naproti. Pot prvega dela poti je res prijetna, ves čas gre po senci in ni strma, ali kakorkoli drugače zahtevna.

plezanje do markacij

"petka"

palček je tudi tukaj sem in tja pustil kakšen bombon

Prišli smo do sredine, kjer smo počivali na klopcah in zrli strmino pred nami. Odločila sem se, da gremo nazaj, ker otroka za dol ne bi mogla it sama. Druga polovica poti je namreč telo strma, po ta ves čas drsi.

Tako smo se odpravili nazaj proti avtu, delo pa so naslednji dan dokončali z atijem.

Jaka je šel zmatran spat. Midve sva najprej skupaj uživali v barvanju, nato je Živa sama dokončala delo, medtem ko sem se sama pridno poglabljala v snov še zadnjih izpitov.

Sv. Jakob nad Katarino

Doma imamo (predvsem naš ati) še vedno ogromno dela, Živa in Jaka pa preveč energije, tako da smo se zopet podali v bližnje gričevje nad Sv. Katarino. Šli smo proti Sv. Jakobu, kjer je pot nekoliko bolj položna in ravno prav dolga.

"Petka!"

Sv. Jakov v ozadju

"Mami, glej hroščka!"

Kmalu smo pred nami zagledali zadnji vzpon in težko pričakovani cilj. Edini problem je bil, da še vedno nismo našli koz, ki sem jih tako zagreto obljubljala. Tale pohod oz. bolj sprehod je bil ravno pravšnji, do vrha je ena ura, za hitrejše še manj.

Zmagovalca na vrhu

Ko smo se odpravili nazaj domov, z grenkim priokusom in nekoliko razočarani, ker so se nam koze skrile, smo jih končno našli - tik pod vrhom.

Navzdol tokrat nisno mogli tako "šibat" kot ponavadi, tako da smo se zamotili z drugimi vragolijami.

Sv. Andrej - Sv. Ožbolt

Lepo vreme nas je spet zvabilo z našega brloga. Tokrat je bila ideja za spremembo Matejeva: "To je ene pol urice, se pravi bo lih prav za nas." in smo šli. Odpeljali smo se na Sv. Andreja nad Ločnico pri Škofji Loki, od koder smo jo mahnili po cesti proti Sv. Ožboltu (povezava do bolj natančnega opisa poti).

Kaj kmalu se je v daljavi pokazala cerkvica - naš cilj, ki je nakazovala, da je tole verjetno nekoliko več kot pol urice. Na srečo smo imeli bolj malo časa gledati okoli, saj so bili vsepovsod polni grmički slastnih borovnic. Otrok sploh ni bilo treba motivirati ali karkoli podobnega, šli smo od grmička do grmička.

Sv. Ožbolt v daljavi

 Kmalu prideš iz gozda, kjer je borovnic vse manj, cerkvica pa vse bližje.

naše glavno opravilo

Ko je zmanjkalo borovnic, je na vrsto prišel tudi škrat, ki je pri vsaki tretji markaciji pustil bonbonček, da so bile noge spet lažje. Sicer je pot večinoma zelo položna, z izjemo dveh bolj strmih klancev.

divje češnje

vzpon po zadnjem klancu postreže z lepim razgledom

Po slabih dveh urah smo prisopihali na vrh, kjer je bil čas za počitek in malico. Matej je ugotovil, da je prvič peš tukaj, tako da je "dobre pol urice" posledice računanja časa poti s kolesom (po možnosti navzdol :D). Nabrali pa smo lahko tudi cvetočo lipo za čaj.

Jaka počiva :)

Pot navzdol je najprej popestril ati s "šibanjem". Ko to ni več prijelo je prišla na vrsto mami s petjem in ravno, ko nam je zmanjkalo pesmic smo zagledali borovnice.

"šibamo"

akcija med borovnicami

 Na koncu smo bili vsi siti in zelo zadovoljni :).

Smlednik, Stari grad

Zadnje čase nam vreme res ni preveč naklonjeno, vendar se ne damo. Kljub oblačnemu vremenu in rahlemu rošenju smo se podali ven. Odločili smo se, da gremo pogledat na Smledniški grad, ki ga imamo v bistvi čisto pred nosom. Ker je bilo vreme res slabo, smo se odločili, da Jaka plejemo kar v vozku, da ne bo preveč moker.

Živa je bila res navihana, zanimalo jo je vse. Malo smo plezali in hodili po hlodih, s katerih se da super skočiti.

Spretno po hlodu.

"Hop"

Jaka pa je ves čas radovedno spremljal vragolije svoje starejše sestrice in se kratkočasil z grizljanjem slanih palčk.

"Ku - ku"

Danes nismo imeli večjih težav z motivacijo, zato bombonov in podobnih pomagal nismo potrebovali. Srečali smo samo eno markacijo (šli smo po cesti), ki pa se je je Živa zares zelo razveselila.

Dež je nekje na sredini počasi ponehal, tako da sploh nismo bili nič mokri. Ne glede na vreme, je pomlad res lepa. Narava se počasi prebuja, vse cveti, drevesa dobivajo liste in vse postaja zeleno. Skupaj smo spoznali, da so listi zeleni in zelo mehki, ter da so regratove lučke bele, in če dovolj močno pihneš odletijo.

Na vrhu so nas najbolj navdušile gugalnice, lahko rečem, da ne samo otrok. Tako, da smo se skupaj najprej malo zabavali in igrali.

Matej je Živo tudi veselo uvajal v plezanje po klinih, zajlah in skali. Ni bilo treba dvakrat reči, naj poizkusi. Seveda je vse hotela sama, kar pa še ni bilo čisto mogoče.

Živa v akciji

Za konec pa smo si šli pogledat še razvaline, ki nam vsak dan od deleč mahajo in nas vabijo na obisk.

Povedala sem jima, da na vrhu spi kralj, ki pridnim otrokom včasih pusti tudi darilo. Na vrhu se je Živa vneto lotila iskanja in tudi našla skrit zaklad, ki ga je kasneje delila z Jakom.

Pot navzdol pa smo si popestrili s pravljico o kralju in z raziskovanjem narave.