Sv. Andrej - Sv. Ožbolt

Lepo vreme nas je spet zvabilo z našega brloga. Tokrat je bila ideja za spremembo Matejeva: "To je ene pol urice, se pravi bo lih prav za nas." in smo šli. Odpeljali smo se na Sv. Andreja nad Ločnico pri Škofji Loki, od koder smo jo mahnili po cesti proti Sv. Ožboltu (povezava do bolj natančnega opisa poti).

Kaj kmalu se je v daljavi pokazala cerkvica - naš cilj, ki je nakazovala, da je tole verjetno nekoliko več kot pol urice. Na srečo smo imeli bolj malo časa gledati okoli, saj so bili vsepovsod polni grmički slastnih borovnic. Otrok sploh ni bilo treba motivirati ali karkoli podobnega, šli smo od grmička do grmička.

Sv. Ožbolt v daljavi

 Kmalu prideš iz gozda, kjer je borovnic vse manj, cerkvica pa vse bližje.

naše glavno opravilo

Ko je zmanjkalo borovnic, je na vrsto prišel tudi škrat, ki je pri vsaki tretji markaciji pustil bonbonček, da so bile noge spet lažje. Sicer je pot večinoma zelo položna, z izjemo dveh bolj strmih klancev.

divje češnje

vzpon po zadnjem klancu postreže z lepim razgledom

Po slabih dveh urah smo prisopihali na vrh, kjer je bil čas za počitek in malico. Matej je ugotovil, da je prvič peš tukaj, tako da je "dobre pol urice" posledice računanja časa poti s kolesom (po možnosti navzdol :D). Nabrali pa smo lahko tudi cvetočo lipo za čaj.

Jaka počiva :)

Pot navzdol je najprej popestril ati s "šibanjem". Ko to ni več prijelo je prišla na vrsto mami s petjem in ravno, ko nam je zmanjkalo pesmic smo zagledali borovnice.

"šibamo"

akcija med borovnicami

 Na koncu smo bili vsi siti in zelo zadovoljni :).