SARDINIJA: plezanje na Cala Luna

Že v prvem delu potovanja, smo si želeli na opevano Cala Luno, vendar nam vreme ni bilo naklonjeno. Odločili smo se, da tokrat izkoristimo in gremo pogledat skalne skulpture od blizu.

Cala Luna

opevane skalne jame

Ko smo skupaj z množico turistov prispeli na čudovito peščeno plažo, je bil čas za morske radosti, ki so jih otroci že zelo pogrešali.

Najprej smo se šli "ogret" v levi, neprevisni del. Nad plažo so smeri podobne kot v Preddvoru. Najde se vse od šalc in pok, do klocev in poličk. Za ovinkom, nad morjem, spet popolnoma drugačno plezanje. Pričaka te zelo strma plata posuta s škrapljicami in čudovitim razgledom na morje. Škrapljie, kot veste, te nikoli ne pustijo ravnodušnih, ali se smeješ, ker greš lahko kak cm višje, ali pa jokaš, ker so tako ostre.

levi del

Otrokom medtem res ni bilo dolgčas, saj sta nas prišla pogledat še dva simpatična pujsa.

V desnem delu so bolje poznane jame, kjer so smeri previsne in predvsem težje. Ampak se tudi kakšna lažja najde. Splača se it pogledat in poskusti.

SARDINIJA: La Pelosa

Odločili smo se, da je turističnega razgledovanja dovolj in se selimo nazaj v Cala Gonone, kjer bomo lahko plezali. Še prej smo se odpravili do čudovite plaže blizu Stintina - La Pelose.

La Pelosa je res prečudovita plaža z belo movko, turkiznim morjem in pogledom na bližnje skalnate otočke.

naša pozerka

"1, 2, 3 in skok!"

družinski selfi

Pred nadaljevanjem poti, je bilo potrebno porabiti še malo energije.

La Pelosa

 Potem je sledila hitra selitev nazaj v Cala Gonone. Otroci so utrujeni zaspali, tako da pot ni bila preveč naporna.

pot nazaj v Cala Gonone

Vonj po Cala Gonone.

Popoldne smo si ogledali še par plezališč, da smo videli, kje je primerno za otroke. Vrnili smo se na staro mesto v "naš" kmečki turizem. Priznam, človek se razvadi. Prej smo ves čas imeli toplo vodo, vse je bilo čisto, prostor je bil raven ipd., potem pa nazaj v zasilni kamp. Kljub vsemu se ob misli na prihodnje dni nismo pritoževali. Cala Gonone je res raj za plezalce.

SARDINIJA: plezanje v Dimensione verticale

Pošteno so nas že srbeli prsti in polni pričakovanja smo se namenili v plezališče blizu Sassaria, v La muraglia (po priporočilu dveh Nemcev). Iskanje plezališča se je kmalu sprevrglo v pravi treasure hunt. Vozili smo se sem in tja, po vseh možnih cestah, nadlegovali domačine in nič.

Od Alghera do Sassari-ja je cesta dobro označena, pri Sassariju slediš SS131, ostalo pa je narisano.

Po mnogih zablodah smo imeli strokovni posvet, kjer smo sklenili, da samo še enkrat, zadnjič poiskusimo.

In glej ga zlomka, našli smo plezališče, samo ne tistega, ki smo ga iskali. Prišli smo v Dimensione verticale, kjer smo srečali tudi dva lokalca, ki sta povedala, da je iskano plezališče v zasebni lasti in lastnik ne dovoli plezanja.

Osilo v daljavi

Plezališče je majhno, smeri kratke in dobro opremljene ter predvsem previsne. Skala je posuta z luknjami vseh velikosti in oblik, ki malo ublažijo naklon stene.

Tudi otrokom so bile luknjice zelo všeč.

SARDINIJA: rt Capo Caccia in Alghero

Zjutraj vreme ni bilo nič kaj obetavno, zato smo plezalne plane sprva opustili. Ker se vreme ni spreminjalo, smo se odločili, da gremo pogledat plezališče Placche di Payer, ki je blizu Alghera. Najprej hodiš po široki poti, nato te čaka vzpon skozi bodeče grmičevje. Zaradi vetra in neprijazne poti, smo kmalu obupali in se odločili, da bomo še en dan turisti. Sicer smo kasneje dobili poročilo, da so smeri  zelo kratke (5- 8 m) in slabo opremljene, večina sploh ni navrtanih (tako da nam ni bilo preveč žal).

Odpravili smo se na rt Capo Caccia, kjer kraljujejo visoke pečine, ki so med drugim tudi raj za plezalce. Niso pa primerne za otroke, zato mi tu nismo plezali.

Ostalo nam je še nekaj časa, predvsem pa energije in šli smo še do mestnega jedra Alghera. To je res prečudovito starinsko mesto, prepleteno z ozkimi ulicami in bogato zgodovinsko - kulturno dediščino.

Našli smo tudi najboljšega sladoledarja v mestu.

Mmm, se strinjamo, res je najboljši :P

1. Placche di Payer; 2. Capo Caccia; 3 Alghero