Gonte

Res smo se že naveličali dežja in slabega vremena, tako da smo kljub temnim oblakom odločili iti malo na zrak. Pridružila se nam je še družina Kepa. Ko je bil Matej na zadnje na Gontah s Sore, še ni bilo asvalta, no sedaj asvelt je, tako da pot ni bila preveč zanimiva.

"petka"

Nekje na sredi se pot odcepi na travnik, sicer je to daljša varianta, vendar toliko bolj zanimiva.

Tokrat smo imeli tudi podrobno spoznavanje narave. Iskali smo hrošče, majhne in velike, svetleče in leteče.

Videli smo najrazličnejše mravlje. Najbolj nas je navdušila  "mravlja velikanka", ki je bila velika za pol Živinega prsta in pokajoči cvetovi.

mala šola pokanja cevtov

mravlja velikanka

Del poti je prehodil tudi naš najmlajši korenjak.

"js grem tut sam"

metanje kamnov in storžev je nadvse zanimivo

Živa je Naceta navdušila nad fočkanjem markacij in iskanjem škratovih priboljškov. Jaka in Ema pa sta se mastila s piškoti oz. vsem kar jima je prišlo pod zob.

zadnja markacija, ki jo je stražila kokoš

zabava na vrhu

kosilo :P

Navzdol pa so nas noge hitreje nesle, vendar kar po isti poti.

pogled na okolišne griče

KONEC

Osolnik

V nedeljo smo se odpravili raziskovat bližnji Osolnik. Da ne bi bilo predolgo, smo se odpravili z Govejka. 

Z Osolnikom je povezana legenda o divjem možu, ki je nekoč živel v Polhograjskih Dolomitih. Vladal je zemlji, ognju, zraku in vodi. Da ne bi bil lačen, se je divji mož z gospodarjem kmetije, ki stoji pod vrhom Osolnika dogovoril za eno ovco na dan. Gospodar je imel le 9 ovac in to mu ni bilo pogodu. Divji mož ga je pomiril in poskrbel, da ovac po devetih dneh ni bilo le devet, bilo jih je veliko več. Kmet je tako čez noč postal precej premožen. Čez čas pa je kmetu bogastvo stopilo v glavo in se je nekega dne, ko je divji mož prišel po ovco, uprl in divjega moža pognal nazaj v gozd. Nekaj dni kasneje je v vrh Osolnika udarila strela. Kmetije in travniki so še danes tu, le o rodovitnosti in bogastvu ni ne duha ne sluha. Divji mož pa je odšel tja, kjer dobi po ovco na dan (starodobnik.net). Ko so se noge nekoliko utrudile, nam je divji mož pustil kakšen bombon.

 V prvem delu se nam je zelo mudilo (pot gre večinoma navzdol ali naravnost), tako da smo ujeli tudi kakšnega zajčka...

...v drugem delu, ko pa se pot začne vzpenjati, pa nam je šlo nekoliko bolj počasi, za dodaten pogon je poskrbela tudi Miša.

Maja in mami.

Maja navdušena nad Mišo

Po vršnem klancu se je sprehodil tudi Jaka.

Na vrhu smo s pomočjo Simonove punčke poiskali štempilko, se najedli in napili. Nismo prav dolgo čakali, saj so se okoli že vozili črni oblaki.

Osolnik, 858 m

Pot navzdol je šla bolj počasi, saj sta bili punci že malo utrujeni, v zadnjem delu pa je kar nekaj hoje navzgor. Vendar pa jih je mami znala super motivirati s petjem.

Pa pojdimo

Matej v akciji :)

"Žabe svatbo so imele ... la la la"

KONEC