Sv. Jakob nad Katarino

Doma imamo (predvsem naš ati) še vedno ogromno dela, Živa in Jaka pa preveč energije, tako da smo se zopet podali v bližnje gričevje nad Sv. Katarino. Šli smo proti Sv. Jakobu, kjer je pot nekoliko bolj položna in ravno prav dolga.

"Petka!"

Sv. Jakov v ozadju

"Mami, glej hroščka!"

Kmalu smo pred nami zagledali zadnji vzpon in težko pričakovani cilj. Edini problem je bil, da še vedno nismo našli koz, ki sem jih tako zagreto obljubljala. Tale pohod oz. bolj sprehod je bil ravno pravšnji, do vrha je ena ura, za hitrejše še manj.

Zmagovalca na vrhu

Ko smo se odpravili nazaj domov, z grenkim priokusom in nekoliko razočarani, ker so se nam koze skrile, smo jih končno našli - tik pod vrhom.

Navzdol tokrat nisno mogli tako "šibat" kot ponavadi, tako da smo se zamotili z drugimi vragolijami.

Lubnik z Breznice

Oblačen dan, ki je bil kot nalašč za skok v naravo. Lubnik nas je že dolgo časa mamljivo vabil, ko smo se vozili mimo. Odločili smo se, da gremo pogledat, kakšen je razgled z vrha. Odpeljali smo se do "Naceta", kjer je vzpon najkrajši (40 min), saj se Jaka šele dobro uvaja.

prva merkacija

Pot navzgor je hitro minila, saj je bilo veliko zanimivih stvari, ki so pripomogle, de sta Živa in Jaka popolnoma pozabila, da hodita v klanec.

skok z vseh skal in štorov je bil obvezen

 Čez skale sta plezala in drvela kot sva mala gamsa. Ne glede kako rada ali nerada priznam, sem imela največ težav prav sama s svojim trebuhom.

vseslje na vrhu

Za vrh smo potrebovali dobro uro, čeprav naj bi bilo 40 min, tako da počasi se daleč pride. Pot navzdlo pa je minila še mnogo hitreje kot navzgor. Skočiti je treba s povsod :)

Lov na smrekove vršičke

Medtem ko se je ati potepal, smo mi raziskovali okoliške gričke. Osnovni plan je bil, da naberemo smrekove vršičke za sirup. Želeli smo na Govejk, vendar smo se malo izgubili in pristali pri neki osamljeni kmetiji, kjer nam je gospod dovolil, da parkiramo avto. In smo šli na lov.

Ko smo "počupkali" kar nekaj smrek, je mimo prišel gospod, ki nas je sploh razsvetlil, kje sploh smo. Bili smo ne daleč od Osolnika. Odločili smo se, da gremo do vrha.

Pot smo si popestrili z lovom na mravlje ...

... metanjem storžev s poti ...

... "petkanjem" merkacij ...

 in vohanjem najrazličnejših travnih cvetk.

glavna atrakcija dneva

še zadnji metri do cilja

zaslužen počitek in malica na vrhu

 

Doma pa smo bili pridni in smrekove vršičke očistili in jih dali med sladkor, kjer ga bo sonce sedaj počasi stopil v sirup.

končni izdelek, da bomo pozimi zdravi :)