Zimska pravljica

Končno se je naredilo nekaj slapov, vendar je bilo potrebno počakati, še na prosto dopoldne. Prosto dopoldne je prišlo, vendar pa z njim tudi otoplitev, tako sva se odločila, da greva kar lepo na Storžič. Ko sva prišla do spodnjega parkirišča na Kališču, ni bilo niti enega prostega mesta, tako da sva malo počakala, da je prvi zapustil parkiričše in parkirala. To dejstvo me zelo veseli, saj to pomeni, da niso čisto vsi v nakupovalnih središčih, amapk je kar precej tudi takih, ki gredi raje v naravo.

Na Kališče sva šla po bližnjici, tako da sva se pretkano izognila vsem ubijajočim ovinkom in zlizani poti. Na vrhu sva popola malo čaja in pojedla večino čokolde, da sva imela dovolj energija ta na vrh.

Od Kališča naprej je šlo zelo hitro.

Imela sva čudovit razgled, in res dobiš občutek, da je zima (vsaj zaradi snega, če že zaradi temperatur ne).

moje nove dereze :)

Navzdol pa je šlo hitreje.

Ko prideš domov, to ne pomeni, da je čas za počitek, ampak se zabava šele začne. Jaka je imel malo vročine, tako da se je Matej prostovoljno javil, da bo z njim počakal doma.

Babja druščina pa je šla v Ljubljano gledat lučke in se predajat novoletnemu vzdušju.

Pričakala nas je tudi zimska vila, ki lahko izpolni vse želje.

Na koncu so tudi male nogice utrudile in vsi zadolvoljni smo se odpeljali domov, kjer je za vse nastopila faza počitka :).