Terme Čatež - strah pred vodo

Ura teče, nič ne reče. Čas kar beži mimo nas, vendar pa se tega zares zaveš šele, ko imaš otroke. Ves čas spremljaš, kako rastejo in se razvijajo in te po drugi strani opominjajo na hitro-bežeči čas. Tako je okoli tudi prvo leto, odkar se je naša družina razširila še za enega člana. Pa še en pomemben dogodek! Naš Jure je postal polnoleten, čeprav je v moji glavi še vedno "tamav", no temu ni več tako...

Odločili smo se, da bomo ta dva dogodka počastili na malo drugačen način - odpravili smo se v Terme Čatež. Se pripelješ, potem pa sledi cela priprava: ven iz avta, vse potovalke + otroci, počasi kupit vstopnice, naštimat oba otroka in vmes še sebe, vse stlačiti v omarice in "huu", končno lahko odkorakaš proti bazenu s stotimi torbami in zraven loviš še otroke. Živa res ne zna mirovati in takoj sva se podali na tobogan. Hitro gor po stopnicah, na srečo zna že sama, potem pa veselo spet in spet in spet in spet itn. Počasi ugotovi, da je to res preprosto in, da me ne potrebuje več in se odpelje kar sama, na srečo sem jo hitro ujela. Ravno ko sem Živi natikala šlavf, so prišli še mami, Jure, Maja in ati. Jaka pa je veselo opazoval, saj ga voda prav nič ne mika oz. se je kar malo boji. Maja in Živa sta še nekaj časa uživali na toboganih, potem pa smo se preselili v najmanjši bazen za otroke.

Gremo na tobogan

"Čof!"

Jaka pa le od daleč opazuje in užuva v glodanju svoje žemlje.

Pa se nama je pridružil še Jaka, ampak je hitro spet hotel na suho.

Sama po toboganu

Jure in Maja

ati in Maja

Jaka in strah pred vodo
Maja in Živa res uživata v vodi, Jaka pa se je precej boji. Na začetku sva ga pustila, da jo je samo opazoval in se imel lepo ob njej. Nato pa smo napihnili mali čolniček. Zdel se mu je zelo zanimiv, v njem je najprej sedel samo zunaj vode in se igral z grabljicami. Počasi je začel uživati, se smejati, skratka videlo se mu je, da mu je prijetno in ga ni strah. Takrat sva čolniček prenesla v vodo, kjer je plaval nad vodo. Ves čas je bil nekdo zraven, da se je počutil vernega ter se igral z njim. Počasi mu je Matej po malo in malo prilival vodo v čolnilček. Ker se je Jaka tako vneto igral in zabaval, sploh opazil ni, da v bistvu sedi v vodi. Naslednji korak je bil najtežji - iz čolnička v vodo. Takoj sem opazila, da mu ni prijetno, postalo ga je strah. Matej ga je prijel v naročje in ga poskušil zamotiti naprej. Ni bilo tako preprosto in trajalo je kar nekaj časa, da se je navadil. V bistvu je imel v vodi samo nogice. Potem pa smo naredili daljšo pavzo. Malo je zaspal, se dobro najedel in napil. Pustila sva ga, da se popolnoma svobodno sprehaja ob vodi. Živa in Maja sta se igrali, Jaka pa smo počasi privabili, da je prišel po lopatko, potem pa še po gumjasteha pujsa. Najprej je samo malo čobral, potem pa je zelo užival in razgrajal kot punci. Bistveno je, da stvar ne gre prehitro in ima otrok čas, da se privadi na spremembe. Počutiti se mora varnega, zato moramo včasih tudi kakšen korak nazaj. Pomembno je, da otroka zamotimo, da se zabava, nato pa gremo naprej.

Jakov strah pred vodo smo prmagovali postopoma. Najprej je samo užival v čolničku z vodo.

mali razgrajači

Živa rada nagaja in tile topi so bili kot nalašč primerni za njene vragolije. Tukaj ravno beži stran, ker so jo zasačili.

malo pijem...

... malo jem :)

Z Juretom sva šla vmes obujat spomine na stare čase in se šla peljat na zunanji tobogan. No ni se mi več zdelo tako zabavno kot včasih. Čutiš vsak spoj in še vedno hitreje gre, ampak včesih smo se vozili cel dan... Da je Jure res zrasel in postel precej višji od mene, sem opazila, ampak ko smo se na zadnje tunkali, sem bila še močnejša. No takoj je izkoristil trenutek in me spravil pod vodo, kasneje sem videla, da upiranje nima prav velikega smisla.
V glavnem smo preživeli pester dan. Čeprav toplice niso moja prva izbira, pa bi rekla, da otroci res uživajo v vseh vragolijah, ki jih lahko počnejo.

Osp

V torek pozno popoldne mi je zazvonil telefon, bila je Nastja s privlačnim povabilom v Osp. Seveda, sem se povabilu z največjim veseljem odzvala in se naslednje jutro skupaj še z Janezom odpeljali v Osp. Najprej smo se v Dolores ogreli, ki pa je za prvo smer kar presenetila. Janez si je za naslednjo smer izbral Za oslovo senco (sebi primerno - po težavnosti, da ne bo pomote). Smer je seveda splezal, vendar ne brez truda. Tudi sama sem se zapodila v smer, saj še nikoli nisem plezala česa podobnega. Dokler je šlo je šlo, potem pa sem le še opazovala bele grife in si le še v glavi slikala posamezne gibe, ki pa jih v realnost nisem uspela prenesti. Janez me je spodaj vprašal :"A te je kj navil?", odgovor je bil ne. Če je stvar pretežka, te tudi navit ne more.

Janez v Zadnji Skušnjavi (8a)

Janez se je kasneje spravil v 8a, mi dve pa sva ga samo tiho opazovali z "waw" izrazom na obrazu. Po gibih je počasi prišel čez smer. Tudi mi dve sva se šli še malo pretegnit v nekoliko lažje smeri, potem pa smo se zaradi vročine prestavili v spodnji del. Mislila, sem da bo hladno, tako da sem se temu primerno tudi oblekla in posledično cel dan kuhala v (pre)toplih oblačilih.

Vstop v Karies (8b)

Čakam, da naštudira naslednji gib.

Tu nekje se je končalo.

Janez je poizkusil še ne 8b, ki pa je bil zaenkrat še pretežek. Mi dve pa sva napadli Amazonko, ki gre po kotu. Obe sva jo uspeli preplezati. Res lepa smer, v kateri se vse da narediti z nogami. Po tej smeri se je še najbolje počutila Nastja, saj je bil ti njen prvi 6b.

Nastja v Amazonki

Še čez detajl

 Ker je bil dan primeren za nove izzive, sem Janeza prosila, naj mi napelje še en 6c, in mi ga je. No glede na to, da je tudi on ni splezal, ni potrebno posebej poudarjati, da je bila smer tudi zame pretežka. Z muko sem po gibih prišla do vrha, popolnoma spumpana. Na koncu smo šli še v Alenko, ki je bila res lepa, ampak za konec dneva kar težka.

Nastja  v Alenki

Potem pa smo imeli dovolj in smo odrinili domov. Bili smo dobre volje, utrujenih rok in podobnega mnenja, da bo treba še trenirati.

Smlednik, Stari grad

Zadnje čase nam vreme res ni preveč naklonjeno, vendar se ne damo. Kljub oblačnemu vremenu in rahlemu rošenju smo se podali ven. Odločili smo se, da gremo pogledat na Smledniški grad, ki ga imamo v bistvi čisto pred nosom. Ker je bilo vreme res slabo, smo se odločili, da Jaka plejemo kar v vozku, da ne bo preveč moker.

Živa je bila res navihana, zanimalo jo je vse. Malo smo plezali in hodili po hlodih, s katerih se da super skočiti.

Spretno po hlodu.

"Hop"

Jaka pa je ves čas radovedno spremljal vragolije svoje starejše sestrice in se kratkočasil z grizljanjem slanih palčk.

"Ku - ku"

Danes nismo imeli večjih težav z motivacijo, zato bombonov in podobnih pomagal nismo potrebovali. Srečali smo samo eno markacijo (šli smo po cesti), ki pa se je je Živa zares zelo razveselila.

Dež je nekje na sredini počasi ponehal, tako da sploh nismo bili nič mokri. Ne glede na vreme, je pomlad res lepa. Narava se počasi prebuja, vse cveti, drevesa dobivajo liste in vse postaja zeleno. Skupaj smo spoznali, da so listi zeleni in zelo mehki, ter da so regratove lučke bele, in če dovolj močno pihneš odletijo.

Na vrhu so nas najbolj navdušile gugalnice, lahko rečem, da ne samo otrok. Tako, da smo se skupaj najprej malo zabavali in igrali.

Matej je Živo tudi veselo uvajal v plezanje po klinih, zajlah in skali. Ni bilo treba dvakrat reči, naj poizkusi. Seveda je vse hotela sama, kar pa še ni bilo čisto mogoče.

Živa v akciji

Za konec pa smo si šli pogledat še razvaline, ki nam vsak dan od deleč mahajo in nas vabijo na obisk.

Povedala sem jima, da na vrhu spi kralj, ki pridnim otrokom včasih pusti tudi darilo. Na vrhu se je Živa vneto lotila iskanja in tudi našla skrit zaklad, ki ga je kasneje delila z Jakom.

Pot navzdol pa smo si popestrili s pravljico o kralju in z raziskovanjem narave.

Lubnik

Vreme se je zelo na hitro shladilo in nam prekrižalo načrte, zato smo se odločili, da se odpravimo kar na Lubnik. Parkirali smo "pri Nacetu", od koder naj bi bilo najbližje do vrha. Matej je nesel Jaka, midve z Živo pa sva malo počasneje začeli kar peš. 

Najprej smo našli zelo zanimivo palico, ki je bila Živi zelo všeč. Problem je bil samo ta, da je imela s palico toliko dela, da je pozabila na hojo. Na srečo smo kmalu zagledali prijaznega kosmatinca in palica je postala manj zanimiva.

Na začetku je bilo motivacije še zelo veliko. Živa je hitro našla sneg in veselo kepala vse kar je lezlo in šlo...

... malo smo "dajali petke" merkacijam ...

 

 ... malo smo plezali na skale in

 

 ... skakali dol z njih.

Nekje na slabi polovici poti pa je navdušenja in motivacije nekoliko zmanjkalo. Vendar sem se na to že prej pripravila, tako da so bili bomboni že v mojem žepu, domišljije pa mi tudi ne manjka, za piko na i pa Živa obožuje pravljice. In tako smo začeli:

"V gozdu živijo posebni škrati, ki imajo popolnoma belo glavico in rdeče kapice in oblačila kot merkacije. Tudi veliki so kot merkacije. Vsak škrat ima 3 merkacije, in če pofočfaš vse tri merkacije, je palček tako vesel, da ti za nagrado da bombomček."

"Mami, lj kacijo"

Petka!

Zgodba je Živo zelo navdušila, saj je palček res skril bombonček pri vsaki tretji merkaciji. Počasi, a vztrajno smo se vzpenjali proti vrhu. Jaku, ki pa je se je nesel, pa se stvar ni zdela tako zabavna, saj je moral sedeti, kar pa mu ni ravno po godu. Proti vrhu je začel protestirati nad polžjim tempom, tako da sta za atijem na koncu nekoliko pohitela.

Čakanje za Živo pri merkaciji

Na vrhu pa seveda štempilke,  Živa je na roko želela vse, ki so jih imeli - to so kar štiri, in seveda - malica.

Mmmmm.

:)

Pot navzdol pa nam je šla precej hitreje. Midva sva se kar tresla, ko je Živa brez zavor, s polnimi rokami, drvela po klancu navzdol, pa vendar zelo uspešno.

 Jaka pa je bil utrujen in je po poti navzdol ves zadovoljen, s polnim želočkom, veselo dremal.

Izlet je bil zelo prijeten in primeren za tako majhne otroke. Za vse skupaj pa smo porabili slabe 3 ure.