Sv. Jakob nad Katarino

Doma imamo (predvsem naš ati) še vedno ogromno dela, Živa in Jaka pa preveč energije, tako da smo se zopet podali v bližnje gričevje nad Sv. Katarino. Šli smo proti Sv. Jakobu, kjer je pot nekoliko bolj položna in ravno prav dolga.

"Petka!"

Sv. Jakov v ozadju

"Mami, glej hroščka!"

Kmalu smo pred nami zagledali zadnji vzpon in težko pričakovani cilj. Edini problem je bil, da še vedno nismo našli koz, ki sem jih tako zagreto obljubljala. Tale pohod oz. bolj sprehod je bil ravno pravšnji, do vrha je ena ura, za hitrejše še manj.

Zmagovalca na vrhu

Ko smo se odpravili nazaj domov, z grenkim priokusom in nekoliko razočarani, ker so se nam koze skrile, smo jih končno našli - tik pod vrhom.

Navzdol tokrat nisno mogli tako "šibat" kot ponavadi, tako da smo se zamotili z drugimi vragolijami.

Sv. Andrej - Sv. Ožbolt

Lepo vreme nas je spet zvabilo z našega brloga. Tokrat je bila ideja za spremembo Matejeva: "To je ene pol urice, se pravi bo lih prav za nas." in smo šli. Odpeljali smo se na Sv. Andreja nad Ločnico pri Škofji Loki, od koder smo jo mahnili po cesti proti Sv. Ožboltu (povezava do bolj natančnega opisa poti).

Kaj kmalu se je v daljavi pokazala cerkvica - naš cilj, ki je nakazovala, da je tole verjetno nekoliko več kot pol urice. Na srečo smo imeli bolj malo časa gledati okoli, saj so bili vsepovsod polni grmički slastnih borovnic. Otrok sploh ni bilo treba motivirati ali karkoli podobnega, šli smo od grmička do grmička.

Sv. Ožbolt v daljavi

 Kmalu prideš iz gozda, kjer je borovnic vse manj, cerkvica pa vse bližje.

naše glavno opravilo

Ko je zmanjkalo borovnic, je na vrsto prišel tudi škrat, ki je pri vsaki tretji markaciji pustil bonbonček, da so bile noge spet lažje. Sicer je pot večinoma zelo položna, z izjemo dveh bolj strmih klancev.

divje češnje

vzpon po zadnjem klancu postreže z lepim razgledom

Po slabih dveh urah smo prisopihali na vrh, kjer je bil čas za počitek in malico. Matej je ugotovil, da je prvič peš tukaj, tako da je "dobre pol urice" posledice računanja časa poti s kolesom (po možnosti navzdol :D). Nabrali pa smo lahko tudi cvetočo lipo za čaj.

Jaka počiva :)

Pot navzdol je najprej popestril ati s "šibanjem". Ko to ni več prijelo je prišla na vrsto mami s petjem in ravno, ko nam je zmanjkalo pesmic smo zagledali borovnice.

"šibamo"

akcija med borovnicami

 Na koncu smo bili vsi siti in zelo zadovoljni :).

Lubnik z Breznice

Oblačen dan, ki je bil kot nalašč za skok v naravo. Lubnik nas je že dolgo časa mamljivo vabil, ko smo se vozili mimo. Odločili smo se, da gremo pogledat, kakšen je razgled z vrha. Odpeljali smo se do "Naceta", kjer je vzpon najkrajši (40 min), saj se Jaka šele dobro uvaja.

prva merkacija

Pot navzgor je hitro minila, saj je bilo veliko zanimivih stvari, ki so pripomogle, de sta Živa in Jaka popolnoma pozabila, da hodita v klanec.

skok z vseh skal in štorov je bil obvezen

 Čez skale sta plezala in drvela kot sva mala gamsa. Ne glede kako rada ali nerada priznam, sem imela največ težav prav sama s svojim trebuhom.

vseslje na vrhu

Za vrh smo potrebovali dobro uro, čeprav naj bi bilo 40 min, tako da počasi se daleč pride. Pot navzdlo pa je minila še mnogo hitreje kot navzgor. Skočiti je treba s povsod :)