Hom (718 m)

Vročina nikakor ne vzame volje in energije otrokom. Tako smo se dopoldne odpravili na Hom, grič, ki ga vsak dan gledamo skozi kuhinjsko okno. Odpeljali smo se do cerkve v Sori pri Medvodah, kjer smo v senci pustili avto in se podali novim zmagam naproti. Pot prvega dela poti je res prijetna, ves čas gre po senci in ni strma, ali kakorkoli drugače zahtevna.

plezanje do markacij

"petka"

palček je tudi tukaj sem in tja pustil kakšen bombon

Prišli smo do sredine, kjer smo počivali na klopcah in zrli strmino pred nami. Odločila sem se, da gremo nazaj, ker otroka za dol ne bi mogla it sama. Druga polovica poti je namreč telo strma, po ta ves čas drsi.

Tako smo se odpravili nazaj proti avtu, delo pa so naslednji dan dokončali z atijem.

Jaka je šel zmatran spat. Midve sva najprej skupaj uživali v barvanju, nato je Živa sama dokončala delo, medtem ko sem se sama pridno poglabljala v snov še zadnjih izpitov.

Rab

 Kljub temu, da nisem pretirana ljubiteljica mivke (sploh po parih dneh, ko je ta dobesedno povsod), sam letos nekoliko popustila in se prepustila peščenemu dopustu. Matejeva najljubša lokacija - Rab, Lopar, rt Zidine, no in tako smo zopet pristali pri Ivotu v njegovem kampu. Kamp je res čaroben, saj nima dostopa z avtom in je pozabljen od sveta. Večinoma lahko človek najde le pohvale (senca, čudoviti razgledi, mir, vse na enem mestu, mivka za otroke in razčlenjena obala za ljubitelje plavanja ...) za ta košček zemlje, vendar pa so postelje nekoliko obrabljene, tako da je je tudi na to treba navadit :).

dostop do kampa

topla dobrodošlica

rt Zidine

... ko je treba spat :)

naša rezidenca

Rab sicer slovi po zelo topli vodi, vendar je letos burja poskrbela, da temu ni bilo tako. Temperature morja so se vseh 9 dni gibale okoli 20, 21 stopinj, saj je burja poskrbela, da se bila voda dobro premešana. Sonce pa je pridno sijalo in grelo. Otrok to ni motilo, saj sta veselo čobrala po vodi in se zabavala po svoje. 

gremo na plažo

... Kratkočasili smo se tudi s barvanjem s temperami...

mami - najboljše platno

...čofotanje, plavanje, kuhanje, kopanje, gradnja najrazličnejši objektov, skakanje v vodo, špricanje ...

fanta v akciji

priprava okusnega kosila

"tli, štili, zdaj" :D

Glavna atrakcija tega dopusta so bili Jakovi "najenčki" - škržati. Mrtvi, živi, tisti ki lezejo, se bubijo in letijo. Ni bilo važno, ves čas je imel enega pri sebi, ali pa vsaj njegovo lupino.

tudi kobilice so bile zanimive, vendar prehitre

Matej se je rekreital :) ...

intenzivne priprave :D

... no vsaj poskušal je, vendar je doma pozabil uteži za potapljanje, praznino pa je zapraznil s kajakom.

Dopust je hitro minil, vendar pa moram reči, da se ne spomnim, kdaj bi z dopusta prišla tako utrujena. Tole sonce, poležavanje in presedanje res ni zame, čeprav roko na srce, kaj drugega letos tako ali tako ne morem.

Sv. Jakob nad Katarino

Doma imamo (predvsem naš ati) še vedno ogromno dela, Živa in Jaka pa preveč energije, tako da smo se zopet podali v bližnje gričevje nad Sv. Katarino. Šli smo proti Sv. Jakobu, kjer je pot nekoliko bolj položna in ravno prav dolga.

"Petka!"

Sv. Jakov v ozadju

"Mami, glej hroščka!"

Kmalu smo pred nami zagledali zadnji vzpon in težko pričakovani cilj. Edini problem je bil, da še vedno nismo našli koz, ki sem jih tako zagreto obljubljala. Tale pohod oz. bolj sprehod je bil ravno pravšnji, do vrha je ena ura, za hitrejše še manj.

Zmagovalca na vrhu

Ko smo se odpravili nazaj domov, z grenkim priokusom in nekoliko razočarani, ker so se nam koze skrile, smo jih končno našli - tik pod vrhom.

Navzdol tokrat nisno mogli tako "šibat" kot ponavadi, tako da smo se zamotili z drugimi vragolijami.