Sv. Lovrenc

Odlično vreme in dovolj časa. Z mami in otroci smo se odpravili na Sv. Lovrenc nad Bašljem pri Preddvoru. Gor smo šli po bolj strmi poti, ker je manj ceste. Začeli smo bolj počasi in nezainteresirano, vendar smo kmalu prišli do mišje luknje. Punci sta z veseljem pokukali, če notri spi miška.  Počasi smo nadaljevali in z Živo sva videli tudi martinčka, ki je veselo letal okoli. Nabirali smo storže in jih metali s poti, ter malo počivali na klopcah. 

Seveda smo "fočkali" tudi markacije, palček pa je pri vsaki tretji spet pustil bombonček (ker je tukaj markacij zelo malo, je bilo tudi malo sladkih priboljškov).

Pri domu pod Lovrancem smo videlo tudi ogrado, kjer naj bi bil zaprt osel, vendar ga ni bilo notri. Odločili smo se, da ga najdemo. Z mami sva vedeli, da če ga najdemo preden pridemo na vrh, ne bomo več šli naprej. Zato smo šli kar po poti, kjer je bilo polno kakcev. Maja in Živa sta jih navdušeno iskali, saj sta pričakovali, da jih bodo pripeljali do lastnika.

  

Tako smo hitro prišli na vrh, kjer je čudovit razgled - na Storžič zadaj in na cvetoče travnike, polne regrata, spodaj. 

 

Na vrhu se je Jaka veselo sprehodil okoli, plezal po klopcah in se trudil, da ne bi preveč zaostajal za Živo in Majo. Po poti sem jim povedla tudi izmišljeno zgodbico o Lovrencu, ki spi na vrhu v cerkvici in pridnim otrokom da darilo. Punci sta veselo splezali na obzidje in se sprehodili po njem, dokler nista prišli do Kinder jajčka. Seveda sta si ga zaslužili, vsi skupaj so ga pojedli. 

 

Majči

 

Potem pa smo se dejansko lotili iskanja osla. Ni bilo težko, saj je ograjen za domom pod Lovrencem. Vsaka je v roki imela nekaj ostankov jabolk, ki jih je z veseljem vrgla simpatičnemu kosmatincu. Jaka je bil popolnoma navdušen, s kazalcem je kazal proti oslu in govoril "to". Vsaka je kosmatinca še pobožala po glavi, potem pa počasi v dolino.

 

 

 

Pot navzdol je bila bolj pestra. Malo smo kuhali mulo, malo smo jokali, vendar je šlo. Dol smo šli po drugi poti, ki je na srečo imela več markacij in posledično palčkov z bomboni. Živa je obdobju, ko zna biti zelo trmasta. Na pol poti se je ustavila in začela trmariti, razloga nisem poznala, tako da sem pustila in čakala, da stvar mine. No ni šlo tako preprosto, zato smo poizkusili še drugače. Povedala sem ji, da palček ne mara glasnega joka, ker se ga boji, zato vzame svoje markacije in jih odnese daleč stran. Počasi je začela poslušati, malo sva se še pogovorili od palčka in bombonov pa je šlo naprej. 

S te strani je malo več ceste, ki pa je odlična ta tek navzdol. Mami je prijela obe in so šle, malo so tekle, malo skakale. Proti koncu pa smo srečali še kukavico, tako smo preostanek poti proti avtu, poslušali samo še "ku-ku".

The end

Terme Čatež - strah pred vodo

Ura teče, nič ne reče. Čas kar beži mimo nas, vendar pa se tega zares zaveš šele, ko imaš otroke. Ves čas spremljaš, kako rastejo in se razvijajo in te po drugi strani opominjajo na hitro-bežeči čas. Tako je okoli tudi prvo leto, odkar se je naša družina razširila še za enega člana. Pa še en pomemben dogodek! Naš Jure je postal polnoleten, čeprav je v moji glavi še vedno "tamav", no temu ni več tako...

Odločili smo se, da bomo ta dva dogodka počastili na malo drugačen način - odpravili smo se v Terme Čatež. Se pripelješ, potem pa sledi cela priprava: ven iz avta, vse potovalke + otroci, počasi kupit vstopnice, naštimat oba otroka in vmes še sebe, vse stlačiti v omarice in "huu", končno lahko odkorakaš proti bazenu s stotimi torbami in zraven loviš še otroke. Živa res ne zna mirovati in takoj sva se podali na tobogan. Hitro gor po stopnicah, na srečo zna že sama, potem pa veselo spet in spet in spet in spet itn. Počasi ugotovi, da je to res preprosto in, da me ne potrebuje več in se odpelje kar sama, na srečo sem jo hitro ujela. Ravno ko sem Živi natikala šlavf, so prišli še mami, Jure, Maja in ati. Jaka pa je veselo opazoval, saj ga voda prav nič ne mika oz. se je kar malo boji. Maja in Živa sta še nekaj časa uživali na toboganih, potem pa smo se preselili v najmanjši bazen za otroke.

Gremo na tobogan

"Čof!"

Jaka pa le od daleč opazuje in užuva v glodanju svoje žemlje.

Pa se nama je pridružil še Jaka, ampak je hitro spet hotel na suho.

Sama po toboganu

Jure in Maja

ati in Maja

Jaka in strah pred vodo
Maja in Živa res uživata v vodi, Jaka pa se je precej boji. Na začetku sva ga pustila, da jo je samo opazoval in se imel lepo ob njej. Nato pa smo napihnili mali čolniček. Zdel se mu je zelo zanimiv, v njem je najprej sedel samo zunaj vode in se igral z grabljicami. Počasi je začel uživati, se smejati, skratka videlo se mu je, da mu je prijetno in ga ni strah. Takrat sva čolniček prenesla v vodo, kjer je plaval nad vodo. Ves čas je bil nekdo zraven, da se je počutil vernega ter se igral z njim. Počasi mu je Matej po malo in malo prilival vodo v čolnilček. Ker se je Jaka tako vneto igral in zabaval, sploh opazil ni, da v bistvu sedi v vodi. Naslednji korak je bil najtežji - iz čolnička v vodo. Takoj sem opazila, da mu ni prijetno, postalo ga je strah. Matej ga je prijel v naročje in ga poskušil zamotiti naprej. Ni bilo tako preprosto in trajalo je kar nekaj časa, da se je navadil. V bistvu je imel v vodi samo nogice. Potem pa smo naredili daljšo pavzo. Malo je zaspal, se dobro najedel in napil. Pustila sva ga, da se popolnoma svobodno sprehaja ob vodi. Živa in Maja sta se igrali, Jaka pa smo počasi privabili, da je prišel po lopatko, potem pa še po gumjasteha pujsa. Najprej je samo malo čobral, potem pa je zelo užival in razgrajal kot punci. Bistveno je, da stvar ne gre prehitro in ima otrok čas, da se privadi na spremembe. Počutiti se mora varnega, zato moramo včasih tudi kakšen korak nazaj. Pomembno je, da otroka zamotimo, da se zabava, nato pa gremo naprej.

Jakov strah pred vodo smo prmagovali postopoma. Najprej je samo užival v čolničku z vodo.

mali razgrajači

Živa rada nagaja in tile topi so bili kot nalašč primerni za njene vragolije. Tukaj ravno beži stran, ker so jo zasačili.

malo pijem...

... malo jem :)

Z Juretom sva šla vmes obujat spomine na stare čase in se šla peljat na zunanji tobogan. No ni se mi več zdelo tako zabavno kot včasih. Čutiš vsak spoj in še vedno hitreje gre, ampak včesih smo se vozili cel dan... Da je Jure res zrasel in postel precej višji od mene, sem opazila, ampak ko smo se na zadnje tunkali, sem bila še močnejša. No takoj je izkoristil trenutek in me spravil pod vodo, kasneje sem videla, da upiranje nima prav velikega smisla.
V glavnem smo preživeli pester dan. Čeprav toplice niso moja prva izbira, pa bi rekla, da otroci res uživajo v vseh vragolijah, ki jih lahko počnejo.

Osp

V torek pozno popoldne mi je zazvonil telefon, bila je Nastja s privlačnim povabilom v Osp. Seveda, sem se povabilu z največjim veseljem odzvala in se naslednje jutro skupaj še z Janezom odpeljali v Osp. Najprej smo se v Dolores ogreli, ki pa je za prvo smer kar presenetila. Janez si je za naslednjo smer izbral Za oslovo senco (sebi primerno - po težavnosti, da ne bo pomote). Smer je seveda splezal, vendar ne brez truda. Tudi sama sem se zapodila v smer, saj še nikoli nisem plezala česa podobnega. Dokler je šlo je šlo, potem pa sem le še opazovala bele grife in si le še v glavi slikala posamezne gibe, ki pa jih v realnost nisem uspela prenesti. Janez me je spodaj vprašal :"A te je kj navil?", odgovor je bil ne. Če je stvar pretežka, te tudi navit ne more.

Janez v Zadnji Skušnjavi (8a)

Janez se je kasneje spravil v 8a, mi dve pa sva ga samo tiho opazovali z "waw" izrazom na obrazu. Po gibih je počasi prišel čez smer. Tudi mi dve sva se šli še malo pretegnit v nekoliko lažje smeri, potem pa smo se zaradi vročine prestavili v spodnji del. Mislila, sem da bo hladno, tako da sem se temu primerno tudi oblekla in posledično cel dan kuhala v (pre)toplih oblačilih.

Vstop v Karies (8b)

Čakam, da naštudira naslednji gib.

Tu nekje se je končalo.

Janez je poizkusil še ne 8b, ki pa je bil zaenkrat še pretežek. Mi dve pa sva napadli Amazonko, ki gre po kotu. Obe sva jo uspeli preplezati. Res lepa smer, v kateri se vse da narediti z nogami. Po tej smeri se je še najbolje počutila Nastja, saj je bil ti njen prvi 6b.

Nastja v Amazonki

Še čez detajl

 Ker je bil dan primeren za nove izzive, sem Janeza prosila, naj mi napelje še en 6c, in mi ga je. No glede na to, da je tudi on ni splezal, ni potrebno posebej poudarjati, da je bila smer tudi zame pretežka. Z muko sem po gibih prišla do vrha, popolnoma spumpana. Na koncu smo šli še v Alenko, ki je bila res lepa, ampak za konec dneva kar težka.

Nastja  v Alenki

Potem pa smo imeli dovolj in smo odrinili domov. Bili smo dobre volje, utrujenih rok in podobnega mnenja, da bo treba še trenirati.

Smlednik, Stari grad

Zadnje čase nam vreme res ni preveč naklonjeno, vendar se ne damo. Kljub oblačnemu vremenu in rahlemu rošenju smo se podali ven. Odločili smo se, da gremo pogledat na Smledniški grad, ki ga imamo v bistvi čisto pred nosom. Ker je bilo vreme res slabo, smo se odločili, da Jaka plejemo kar v vozku, da ne bo preveč moker.

Živa je bila res navihana, zanimalo jo je vse. Malo smo plezali in hodili po hlodih, s katerih se da super skočiti.

Spretno po hlodu.

"Hop"

Jaka pa je ves čas radovedno spremljal vragolije svoje starejše sestrice in se kratkočasil z grizljanjem slanih palčk.

"Ku - ku"

Danes nismo imeli večjih težav z motivacijo, zato bombonov in podobnih pomagal nismo potrebovali. Srečali smo samo eno markacijo (šli smo po cesti), ki pa se je je Živa zares zelo razveselila.

Dež je nekje na sredini počasi ponehal, tako da sploh nismo bili nič mokri. Ne glede na vreme, je pomlad res lepa. Narava se počasi prebuja, vse cveti, drevesa dobivajo liste in vse postaja zeleno. Skupaj smo spoznali, da so listi zeleni in zelo mehki, ter da so regratove lučke bele, in če dovolj močno pihneš odletijo.

Na vrhu so nas najbolj navdušile gugalnice, lahko rečem, da ne samo otrok. Tako, da smo se skupaj najprej malo zabavali in igrali.

Matej je Živo tudi veselo uvajal v plezanje po klinih, zajlah in skali. Ni bilo treba dvakrat reči, naj poizkusi. Seveda je vse hotela sama, kar pa še ni bilo čisto mogoče.

Živa v akciji

Za konec pa smo si šli pogledat še razvaline, ki nam vsak dan od deleč mahajo in nas vabijo na obisk.

Povedala sem jima, da na vrhu spi kralj, ki pridnim otrokom včasih pusti tudi darilo. Na vrhu se je Živa vneto lotila iskanja in tudi našla skrit zaklad, ki ga je kasneje delila z Jakom.

Pot navzdol pa smo si popestrili s pravljico o kralju in z raziskovanjem narave.