Sv. Lovrenc

Odlično vreme in dovolj časa. Z mami in otroci smo se odpravili na Sv. Lovrenc nad Bašljem pri Preddvoru. Gor smo šli po bolj strmi poti, ker je manj ceste. Začeli smo bolj počasi in nezainteresirano, vendar smo kmalu prišli do mišje luknje. Punci sta z veseljem pokukali, če notri spi miška.  Počasi smo nadaljevali in z Živo sva videli tudi martinčka, ki je veselo letal okoli. Nabirali smo storže in jih metali s poti, ter malo počivali na klopcah. 

Seveda smo "fočkali" tudi markacije, palček pa je pri vsaki tretji spet pustil bombonček (ker je tukaj markacij zelo malo, je bilo tudi malo sladkih priboljškov).

Pri domu pod Lovrancem smo videlo tudi ogrado, kjer naj bi bil zaprt osel, vendar ga ni bilo notri. Odločili smo se, da ga najdemo. Z mami sva vedeli, da če ga najdemo preden pridemo na vrh, ne bomo več šli naprej. Zato smo šli kar po poti, kjer je bilo polno kakcev. Maja in Živa sta jih navdušeno iskali, saj sta pričakovali, da jih bodo pripeljali do lastnika.

  

Tako smo hitro prišli na vrh, kjer je čudovit razgled - na Storžič zadaj in na cvetoče travnike, polne regrata, spodaj. 

 

Na vrhu se je Jaka veselo sprehodil okoli, plezal po klopcah in se trudil, da ne bi preveč zaostajal za Živo in Majo. Po poti sem jim povedla tudi izmišljeno zgodbico o Lovrencu, ki spi na vrhu v cerkvici in pridnim otrokom da darilo. Punci sta veselo splezali na obzidje in se sprehodili po njem, dokler nista prišli do Kinder jajčka. Seveda sta si ga zaslužili, vsi skupaj so ga pojedli. 

 

Majči

 

Potem pa smo se dejansko lotili iskanja osla. Ni bilo težko, saj je ograjen za domom pod Lovrencem. Vsaka je v roki imela nekaj ostankov jabolk, ki jih je z veseljem vrgla simpatičnemu kosmatincu. Jaka je bil popolnoma navdušen, s kazalcem je kazal proti oslu in govoril "to". Vsaka je kosmatinca še pobožala po glavi, potem pa počasi v dolino.

 

 

 

Pot navzdol je bila bolj pestra. Malo smo kuhali mulo, malo smo jokali, vendar je šlo. Dol smo šli po drugi poti, ki je na srečo imela več markacij in posledično palčkov z bomboni. Živa je obdobju, ko zna biti zelo trmasta. Na pol poti se je ustavila in začela trmariti, razloga nisem poznala, tako da sem pustila in čakala, da stvar mine. No ni šlo tako preprosto, zato smo poizkusili še drugače. Povedala sem ji, da palček ne mara glasnega joka, ker se ga boji, zato vzame svoje markacije in jih odnese daleč stran. Počasi je začela poslušati, malo sva se še pogovorili od palčka in bombonov pa je šlo naprej. 

S te strani je malo več ceste, ki pa je odlična ta tek navzdol. Mami je prijela obe in so šle, malo so tekle, malo skakale. Proti koncu pa smo srečali še kukavico, tako smo preostanek poti proti avtu, poslušali samo še "ku-ku".

The end