Spodnji slap Martuljk

Matej se je službeno odpravil s kolesom na Vršič,

mi pa smo jo mahnili proti spodnjemu Martuljškemu slapu. Spodnja, leva pot je bila žal zaprta, tako nam ni preostalo drugega, kot da se podamo po desni, bolj strmi, daljši in nekoliko gruščasti.

Srečali smo tudi postavne štirinožce in takoj na naslednji skali je bilo potrebno preizkusiti veščino jahanja.

Pot se nekje na polovici nekoliko položi in je bolj prijetna, sploh za majhne otroke.

Gozdu Martuljk vsekakor kraljuje mogočni Špik, ki s svojo pojavo navdušuje tako turiste, ki ga opazujejo s ceste, kot tudi alpiniste, ki lezejo nanj po markantni steni. Tudi mi smo ga občudovali in se kratkočasili z njegovo legendo, ki gre takole: " V davnih dneh je v votlini v Široki peči v Martuljkovi skupini živel velikan z imenom Ledinec. Vse je trepetalo pred njim, on pa se je bal le sonca in ognja. Ukazal je velikanom, svojim podložnikom, naj mu nanosijo skale, da bo z njimi zgradil goro, ki bo segala v oblake. Velikani so se okrutneža bali, zato so se lotili dela. Ledinec pa se je tako krohotal, da so se skale lomile s sosednjih vrhov in njegovi tlačani so imeli dela na pretek. Vendar so se nekega dne velikani naveličali. Pred Ledinčevo votlino so nanosili dračja in zakurili kres. Ledinec se je v dimu in ognju zadušil in se začel topiti. Še danes izpod Martuljkovih gora teče potok Martuljk z dvema slapovoma, ker je tudi Ledinec imel dve nogi. Tekel bo vse dotlej, dokler se Ledinec ne bo ves stopil v ledenico. Nad njim pa se še danes dviga gora, ki s svojim ostrim vrhom sega do neba,  - Špik."  (vir: Z otroki v gore, družinski izleti, Urška in Andrej Stritar)

luknja od lisice :)

Zadnjih 5 minut se strmo spustiš do slapu. Pot je ozka in zelo strma, opremljena s stopnicami in ponekod ograjami. Vendar si hitro pri slapu.

Pri slapu smo si malo odpočili in se podkrepili in uživali v prijetnem pršu vode.

Za nazaj smo se pozanimali in kljub vsemu izbrali spodnjo pot, saj je ta bistveno krajša, manj strma in še prijetnejša, saj voda ves čas lepo hladi. Pot je bila zaprta, ker se je podrlo 5 m stopnic, tako da ni bilo večjih težav.

Pot je zelo razgibana, popestrijo jo številni mostički.

Na koncu smo se pridružili atiju, ki nas je močno prehitel in se že hladil ob jezeru Jasna. Presenetljivo je ta peklenska vročina segrela tudi to, ponavadi ledeno vodo.

Hom (718 m)

Vročina nikakor ne vzame volje in energije otrokom. Tako smo se dopoldne odpravili na Hom, grič, ki ga vsak dan gledamo skozi kuhinjsko okno. Odpeljali smo se do cerkve v Sori pri Medvodah, kjer smo v senci pustili avto in se podali novim zmagam naproti. Pot prvega dela poti je res prijetna, ves čas gre po senci in ni strma, ali kakorkoli drugače zahtevna.

plezanje do markacij

"petka"

palček je tudi tukaj sem in tja pustil kakšen bombon

Prišli smo do sredine, kjer smo počivali na klopcah in zrli strmino pred nami. Odločila sem se, da gremo nazaj, ker otroka za dol ne bi mogla it sama. Druga polovica poti je namreč telo strma, po ta ves čas drsi.

Tako smo se odpravili nazaj proti avtu, delo pa so naslednji dan dokončali z atijem.

Jaka je šel zmatran spat. Midve sva najprej skupaj uživali v barvanju, nato je Živa sama dokončala delo, medtem ko sem se sama pridno poglabljala v snov še zadnjih izpitov.

Rab

 Kljub temu, da nisem pretirana ljubiteljica mivke (sploh po parih dneh, ko je ta dobesedno povsod), sam letos nekoliko popustila in se prepustila peščenemu dopustu. Matejeva najljubša lokacija - Rab, Lopar, rt Zidine, no in tako smo zopet pristali pri Ivotu v njegovem kampu. Kamp je res čaroben, saj nima dostopa z avtom in je pozabljen od sveta. Večinoma lahko človek najde le pohvale (senca, čudoviti razgledi, mir, vse na enem mestu, mivka za otroke in razčlenjena obala za ljubitelje plavanja ...) za ta košček zemlje, vendar pa so postelje nekoliko obrabljene, tako da je je tudi na to treba navadit :).

dostop do kampa

topla dobrodošlica

rt Zidine

... ko je treba spat :)

naša rezidenca

Rab sicer slovi po zelo topli vodi, vendar je letos burja poskrbela, da temu ni bilo tako. Temperature morja so se vseh 9 dni gibale okoli 20, 21 stopinj, saj je burja poskrbela, da se bila voda dobro premešana. Sonce pa je pridno sijalo in grelo. Otrok to ni motilo, saj sta veselo čobrala po vodi in se zabavala po svoje. 

gremo na plažo

... Kratkočasili smo se tudi s barvanjem s temperami...

mami - najboljše platno

...čofotanje, plavanje, kuhanje, kopanje, gradnja najrazličnejši objektov, skakanje v vodo, špricanje ...

fanta v akciji

priprava okusnega kosila

"tli, štili, zdaj" :D

Glavna atrakcija tega dopusta so bili Jakovi "najenčki" - škržati. Mrtvi, živi, tisti ki lezejo, se bubijo in letijo. Ni bilo važno, ves čas je imel enega pri sebi, ali pa vsaj njegovo lupino.

tudi kobilice so bile zanimive, vendar prehitre

Matej se je rekreital :) ...

intenzivne priprave :D

... no vsaj poskušal je, vendar je doma pozabil uteži za potapljanje, praznino pa je zapraznil s kajakom.

Dopust je hitro minil, vendar pa moram reči, da se ne spomnim, kdaj bi z dopusta prišla tako utrujena. Tole sonce, poležavanje in presedanje res ni zame, čeprav roko na srce, kaj drugega letos tako ali tako ne morem.