Spodnji slap Martuljk

Matej se je službeno odpravil s kolesom na Vršič,

mi pa smo jo mahnili proti spodnjemu Martuljškemu slapu. Spodnja, leva pot je bila žal zaprta, tako nam ni preostalo drugega, kot da se podamo po desni, bolj strmi, daljši in nekoliko gruščasti.

Srečali smo tudi postavne štirinožce in takoj na naslednji skali je bilo potrebno preizkusiti veščino jahanja.

Pot se nekje na polovici nekoliko položi in je bolj prijetna, sploh za majhne otroke.

Gozdu Martuljk vsekakor kraljuje mogočni Špik, ki s svojo pojavo navdušuje tako turiste, ki ga opazujejo s ceste, kot tudi alpiniste, ki lezejo nanj po markantni steni. Tudi mi smo ga občudovali in se kratkočasili z njegovo legendo, ki gre takole: " V davnih dneh je v votlini v Široki peči v Martuljkovi skupini živel velikan z imenom Ledinec. Vse je trepetalo pred njim, on pa se je bal le sonca in ognja. Ukazal je velikanom, svojim podložnikom, naj mu nanosijo skale, da bo z njimi zgradil goro, ki bo segala v oblake. Velikani so se okrutneža bali, zato so se lotili dela. Ledinec pa se je tako krohotal, da so se skale lomile s sosednjih vrhov in njegovi tlačani so imeli dela na pretek. Vendar so se nekega dne velikani naveličali. Pred Ledinčevo votlino so nanosili dračja in zakurili kres. Ledinec se je v dimu in ognju zadušil in se začel topiti. Še danes izpod Martuljkovih gora teče potok Martuljk z dvema slapovoma, ker je tudi Ledinec imel dve nogi. Tekel bo vse dotlej, dokler se Ledinec ne bo ves stopil v ledenico. Nad njim pa se še danes dviga gora, ki s svojim ostrim vrhom sega do neba,  - Špik."  (vir: Z otroki v gore, družinski izleti, Urška in Andrej Stritar)

luknja od lisice :)

Zadnjih 5 minut se strmo spustiš do slapu. Pot je ozka in zelo strma, opremljena s stopnicami in ponekod ograjami. Vendar si hitro pri slapu.

Pri slapu smo si malo odpočili in se podkrepili in uživali v prijetnem pršu vode.

Za nazaj smo se pozanimali in kljub vsemu izbrali spodnjo pot, saj je ta bistveno krajša, manj strma in še prijetnejša, saj voda ves čas lepo hladi. Pot je bila zaprta, ker se je podrlo 5 m stopnic, tako da ni bilo večjih težav.

Pot je zelo razgibana, popestrijo jo številni mostički.

Na koncu smo se pridružili atiju, ki nas je močno prehitel in se že hladil ob jezeru Jasna. Presenetljivo je ta peklenska vročina segrela tudi to, ponavadi ledeno vodo.