Sv. Andrej - Sv. Ožbolt

Lepo vreme nas je spet zvabilo z našega brloga. Tokrat je bila ideja za spremembo Matejeva: "To je ene pol urice, se pravi bo lih prav za nas." in smo šli. Odpeljali smo se na Sv. Andreja nad Ločnico pri Škofji Loki, od koder smo jo mahnili po cesti proti Sv. Ožboltu (povezava do bolj natančnega opisa poti).

Kaj kmalu se je v daljavi pokazala cerkvica - naš cilj, ki je nakazovala, da je tole verjetno nekoliko več kot pol urice. Na srečo smo imeli bolj malo časa gledati okoli, saj so bili vsepovsod polni grmički slastnih borovnic. Otrok sploh ni bilo treba motivirati ali karkoli podobnega, šli smo od grmička do grmička.

Sv. Ožbolt v daljavi

 Kmalu prideš iz gozda, kjer je borovnic vse manj, cerkvica pa vse bližje.

naše glavno opravilo

Ko je zmanjkalo borovnic, je na vrsto prišel tudi škrat, ki je pri vsaki tretji markaciji pustil bonbonček, da so bile noge spet lažje. Sicer je pot večinoma zelo položna, z izjemo dveh bolj strmih klancev.

divje češnje

vzpon po zadnjem klancu postreže z lepim razgledom

Po slabih dveh urah smo prisopihali na vrh, kjer je bil čas za počitek in malico. Matej je ugotovil, da je prvič peš tukaj, tako da je "dobre pol urice" posledice računanja časa poti s kolesom (po možnosti navzdol :D). Nabrali pa smo lahko tudi cvetočo lipo za čaj.

Jaka počiva :)

Pot navzdol je najprej popestril ati s "šibanjem". Ko to ni več prijelo je prišla na vrsto mami s petjem in ravno, ko nam je zmanjkalo pesmic smo zagledali borovnice.

"šibamo"

akcija med borovnicami

 Na koncu smo bili vsi siti in zelo zadovoljni :).

Lubnik z Breznice

Oblačen dan, ki je bil kot nalašč za skok v naravo. Lubnik nas je že dolgo časa mamljivo vabil, ko smo se vozili mimo. Odločili smo se, da gremo pogledat, kakšen je razgled z vrha. Odpeljali smo se do "Naceta", kjer je vzpon najkrajši (40 min), saj se Jaka šele dobro uvaja.

prva merkacija

Pot navzgor je hitro minila, saj je bilo veliko zanimivih stvari, ki so pripomogle, de sta Živa in Jaka popolnoma pozabila, da hodita v klanec.

skok z vseh skal in štorov je bil obvezen

 Čez skale sta plezala in drvela kot sva mala gamsa. Ne glede kako rada ali nerada priznam, sem imela največ težav prav sama s svojim trebuhom.

vseslje na vrhu

Za vrh smo potrebovali dobro uro, čeprav naj bi bilo 40 min, tako da počasi se daleč pride. Pot navzdlo pa je minila še mnogo hitreje kot navzgor. Skočiti je treba s povsod :)

Lov na smrekove vršičke

Medtem ko se je ati potepal, smo mi raziskovali okoliške gričke. Osnovni plan je bil, da naberemo smrekove vršičke za sirup. Želeli smo na Govejk, vendar smo se malo izgubili in pristali pri neki osamljeni kmetiji, kjer nam je gospod dovolil, da parkiramo avto. In smo šli na lov.

Ko smo "počupkali" kar nekaj smrek, je mimo prišel gospod, ki nas je sploh razsvetlil, kje sploh smo. Bili smo ne daleč od Osolnika. Odločili smo se, da gremo do vrha.

Pot smo si popestrili z lovom na mravlje ...

... metanjem storžev s poti ...

... "petkanjem" merkacij ...

 in vohanjem najrazličnejših travnih cvetk.

glavna atrakcija dneva

še zadnji metri do cilja

zaslužen počitek in malica na vrhu

 

Doma pa smo bili pridni in smrekove vršičke očistili in jih dali med sladkor, kjer ga bo sonce sedaj počasi stopil v sirup.

končni izdelek, da bomo pozimi zdravi :)