Katedrala, Maltatal

Celo zimo že čakam, da bo dovolj mrzlo, da se bodo naredili tudi slapovi. No to smo tudi dočakali, vendar nas je preveč novozapadlega snega pregnalo k severnim sosedom. Prispeli smo kar hitro (2 h) in po napovedih smo pričakovali res ogromno ljudi. No bili smo res zgodnji, tako da je večina še spala ali pa so se zelo počasi pripravljali. V Maltatalu, je kar precej slapov, tako, da se za vsakega nekaj najde, dobro pa je, če si prej malo pogledaš vodniček.

Kljub temu, da so se okoliški vrhovi kopali v soncu, ga mi nismo dočakali, nam je pa ves čas malo nagajal veter.

Po prvih dveh, nekoliko bolj položnih, raztežajih končno prideš pod svečo. Bolj ko se ji približuješ, bolj se ti zdi strma in bolj se ti smeji, višje ko si. Sicer sveča letos nima zelo veliko vode, tako da je ocena nekoliko lažja kot sicer.

Ko se je Matej sprehodil čez svečo, je šla v akcijo Tjaša, jaz sem še malo počakala, da ne bi dobila vseh ostankov ledu sproti na svojo glavo. Čehi za nami so obupali in obrnili še preden je Tjaša prišla do polovice.

Na koncu sem tudi sama prilezla čez svečo, ki je bila res pravi posladek.

pozna se, da se Matej trenutno izobražuje za inštruktorja

 In še enkrat cela ekipa, ki se je "matrala" v Katedrali (Tjaša, Matej in moja malenkost).

Klemen in Jože sta uživala v slapovih desno (Wintasun in Gamsek), in če verjamemo njunemu poročilu, sta v prvem slapu imela sonce.

Debela peč - Okroglež - Brda

Toplo vreme nas (Alenka, Nastja, Matjaž M. in moja malenkost) je spet zvabilo v gore. Tokrat smo se odločili raziskovati bele kape nad Pokljuko. Pripeljali smo se čisto do zgornjega parkirišča, od koder smo hitro smuknili do Blejske koče, ker je bilo zjutraj dokaj mrzlo, je bila podlaga zelo trda in če psov doma nisi lepo pobožal, se ti je to še kako vrnilo.

Blejska koča na Lipniški planini

Odpravili smo se naprej proti Brdom, vendar so nas vmes prehiteli še trije, ki so imeli prost dan in nas navdušili nad Debelo pečjo. Tukaj so se začele prve težave, saj sta z Alenkinega okovja odpadla dva vijaka, ki jih seveda nismo našli. Težavo smo hitro rešili in smuči naložili na moj nahrbtnik in jo mahnili naprej.

Vmes smo skočili še na Okroglež, ki nam je prišel na pot (nepričakovano).

Debela peč (2014 m)

Razgledi z Debele peči so bili prečudoviti, tako da smo si privoščili počitek, vendar nas je veter hitro spodil naprej. Alenkino okovje je do konca štrajkniko, tako da je smuči nesla še dol. Sicer je bila vršna flanka super, sonce jo je ravno prav ogrelo, da ni bila več ledena.

Alenka se je s planinci odpravila kar direktno do Blejske koče, mi pa smo jo mahnili naprej na Brda, da bi malo več smučali, vendar je trda podlaga nekoliko ponagajala Nastji, tako da jo je veselje do spusta po belih strminah minilo.

Pogled proti grebenu Brd (2009 m) - naš naslednji cilj

Matjaž na vrhu  - Brda (2009 m)

Smuk z Brd je bil odličen, na začetku je bilo nekoliko trdo, potem pa po mehki podlagi, temperature pa so bile bolj spomladanske kot zimske.

Kljub vsem težavam, smo vsi srečni in zdravi prispeli nazaj v dolino.

Rodica - smučarske radosti in zavidljivi razgledi

V nedeljo nas je sonček spet zvabil v zasnežene planine. Dolgo smo se odločali in usklajevali, na koncu smo se vendarle uskladili in odločili, da gremo pogledat na Rodico. Bili smo zelo zagnani, tako, da smo se odpravili kar z Laškega Rovta (malo z vasi  pred leseno hišo se odcepi gozdna pot na levo). Na začetku smo vztrajali in se po gozdni cesti peljali še dobrih 500 m, potem pa smučke na noge in "gas".

 Pot se je začela po kolovozih kar za navzgor ni predstavljalo velikega problema, za dol pa nam je povzročilo nekaj težav. 

Po slabi uri hoje po cesti nas je le razveselil smerokaz, kjer pot zavije v nekoliko strmejši gozd.

Kmalu se odpre prečudovit pogled na planino Suho, kjer smo naredili prvi počitek in ugotovili, da je Rok še lačen in škodo tudi popravili.

Pot nas je vodila levo v manjšo grapico, ki je bila malo kložasta, zato smo dol smučali nekoliko bolj levo.

ves čas so nas spremljali čudoviti razgledi

Na začetku smo nismo natančno vedeli, kateri vrh je pravi, vendar nam je bilo na sedlu kristalno jasno.

Rodica  (1966 m)v ozadju

včasih je treba pač počit ;)

Na vrhu naju je s Tjašo pričakal veter in lepi razgledi na okoliške gore, Rok se je odločil, da mu veter ne bo nagajal in se obrnil na grebenu tik pod vrhom. Glede na količino hoje, sem mislila, da smo mnogo višje, vendar me je Tjaša razsvetlila, da še nismo presegli meje 2000 m.

Smuk z vrha je bil super. Prvih nekaj 10 m je bilo spihanih in trdih, potem nas je razveselilo nekaj pršiča na trdi podlagi. Ponekod ga je bilo več, drugod spet manj. V gozdu je bilo zelo zabavno, saj je prava umetnost, da obviješ vsa drevesa in ovire na poti, vendar smo bili kar uspešni.

Vsem toplo priporočam, še posebej v jasnem vremenu, saj je z Rodice res prečudovit razgled. Smučanje je primerno tudi za nekoliko manj izkušene smučarje. Če bi se radi izognili hoji po cesti in gozdnemu delu, in se kljub temu nasmučali, se lahko z gondolo povzpnete na Vogel in nato prečite. Mislim, da je tudi ta del zelo lep in ponuja še malo več smučarskih radosti.