V nedeljo nas je sonček spet zvabil v zasnežene planine. Dolgo smo se odločali in usklajevali, na koncu smo se vendarle uskladili in odločili, da gremo pogledat na Rodico. Bili smo zelo zagnani, tako, da smo se odpravili kar z Laškega Rovta (malo z vasi pred leseno hišo se odcepi gozdna pot na levo). Na začetku smo vztrajali in se po gozdni cesti peljali še dobrih 500 m, potem pa smučke na noge in "gas".
Pot se je začela po kolovozih kar za navzgor ni predstavljalo velikega problema, za dol pa nam je povzročilo nekaj težav.
Po slabi uri hoje po cesti nas je le razveselil smerokaz, kjer pot zavije v nekoliko strmejši gozd.
Kmalu se odpre prečudovit pogled na planino Suho, kjer smo naredili prvi počitek in ugotovili, da je Rok še lačen in škodo tudi popravili.
Pot nas je vodila levo v manjšo grapico, ki je bila malo kložasta, zato smo dol smučali nekoliko bolj levo.
 |
| ves čas so nas spremljali čudoviti razgledi |
Na začetku smo nismo natančno vedeli, kateri vrh je pravi, vendar nam je bilo na sedlu kristalno jasno.
 |
| Rodica (1966 m)v ozadju |
 |
| včasih je treba pač počit ;) |
Na vrhu naju je s Tjašo pričakal veter in lepi razgledi na okoliške gore, Rok se je odločil, da mu veter ne bo nagajal in se obrnil na grebenu tik pod vrhom. Glede na količino hoje, sem mislila, da smo mnogo višje, vendar me je Tjaša razsvetlila, da še nismo presegli meje 2000 m.
Smuk z vrha je bil super. Prvih nekaj 10 m je bilo spihanih in trdih, potem nas je razveselilo nekaj pršiča na trdi podlagi. Ponekod ga je bilo več, drugod spet manj. V gozdu je bilo zelo zabavno, saj je prava umetnost, da obviješ vsa drevesa in ovire na poti, vendar smo bili kar uspešni.
Vsem toplo priporočam, še posebej v jasnem vremenu, saj je z Rodice res prečudovit razgled. Smučanje je primerno tudi za nekoliko manj izkušene smučarje. Če bi se radi izognili hoji po cesti in gozdnemu delu, in se kljub temu nasmučali, se lahko z gondolo povzpnete na Vogel in nato prečite. Mislim, da je tudi ta del zelo lep in ponuja še malo več smučarskih radosti.
