Sekločeva smer v Debeli peči

DOSTOP: Parkiraš pri Kovinarski koči v Krmi. Greš mimo WC-jev za hišo in ves čas slediš dobro shojeni lovski poti, ki te pripelje do pod stene. Do pod stene je cca. ura hoje (odvisno od tempa).

VSTOP: Ko prideš pod steno, takoj opaziš zajedo, kjer naj bi šla smer. Nadaljuješ po poti proti desnemu delu stene, dokler ne prideš v macesnov gozd(iček). Preden se pot obrne navzdol, na levi zagledaš možica. 

Tam zaviješ desno na gozdno glavo (II) in poplezavaš proti levi. V gruščnatem svetu je vidna stezica, ki je včasih malo zmanjka, vendar pa je glavna orientacija velika zajeda nad tabo.

SMER: Vstopiš levo od zajede (II) in plezaš po platastem, vendar razčlenjenem svetu. 

Nadaljuješ proti levi (IV-), kjer na udobni polici pod žlebom, ki gre naprej v levo, naletiš na varovališče. 

Smer zavije naprej v desno po plati, ki jo zapira poševna zajeda nad tabo (IV). Malo pred veliko, vstopno zajedo, spet naletiš na varovališče. 

Nad tabo se odpre lepa zajeda (V), ki po 8m, zavije še malo proti levi, še dobrih 10 m.

 Nadaljuješ proti veliki zajedi na desni (V-). 

V naslednjem raztežaju je detajl smeri, ki pa po moji oceni ne preseže težavnosti V. Ves čas malo plezaš rahlo proti levi, dokler ne prideš do gruščaste terase. 

gručasta terasa

Tu po lažjem svetu (III) nadaljuješ tri raztežaje, orientacija tu ni zahtevna. 

Nato si že v smeri Jesih Potočnik (2 raztežaja do vrha), kjer ves čas plezaš nekoliko poti levi, že od daleč pa vidiš kline, ki ti pokažejo linijo smeri.

SESTOP:  Na vrhu zaviješ proti Lipnici (če si obrnjen proti steni s hrbtom, je to na tvoji desni). Poti slediš do sedla, kjer se na tvoji desni odpre grapa, velik žleb, v katerem je še nekaj snega. Orientacija v grapi ni zahtevna, mestoma srečamo še kakšno krpo snega, vendar se ga da prečkati brez večjih težav. Sprva hodiš nekolik proti levi, ko na desni zmanjka stene, greš v grapo proti desni. Ta te pripelje do pod stene. Mestoma je treba kakšen meter malo poplezati navzdol (II). To ti originalen sestop po lovski poti skrajša za polovico.

Sv. Jošt in ohladitev ob Kokri

Lepa in sončna nedelja je kar vabila nekam v naravo. Bili smo sami in otroka sta se odločila, da bi šla na trampolin. Takoj sem se spomnila na Sveti Jošt nad Kranjem.

Človek si lahko vedno zakomplicira življenje. Vedno se ob poti najde kakšna korenina, skala, ali gozdni rob, čez katerega se da splezati.

 Petkali smo markacije ob poti.

Če ni šlo za roko, sta si pomagala s palico.

Motivacija tokrat ni bila problem, šla sta kot dva mala gamsa, saj je bila misel na trampolin dovolj privlačna.

 Na vrhu je sledilo grenko presenečenje. Zaradi obnove igral, trampolina ni bilo.

grenko presenečenje

smokiji so nekoliko omilili nevšečnost

Tudi Nejc si je pretegnil noge.

Po poti navzdol, sta morala včasih počakati, saj z Nejcem na hrbtu nisem mogla teči za njima.

Ob 11.00 smo bili že na Miljah, vročina ne neusmiljeno pritiskala, tako da smo si dan ohladili ob Kokri.

Plezališče Lutne skale

Temperature so se krepko dvignile in treba je bilo poiskati ustrezno plezališče. Spomnila sem se na Lutne skale pri Idriji in na Nino in Jana, s katerima se že kar nekaj časa dogovarjamo za družinsko plezanje. Dostop je kratek in po senci, mestoma nekoliko strm.

  NASVET: Če boste prihajali s Škofjeloške strani, se peljite proti Cerknemu in ne skozi Žiri, saj si boste sicer po nepotrebnem precej podaljšali pot.

Plezališče je v senci in najdejo se posamezna mesta primerna za otroke. Nekaj metrov stran teče potoček, ki še dodatno poskrbi za svežino, tako da je plezališče primerno tudi ko se temperature gibajo okrog 30°C.

Plezanje je zanimivo, lepo in predvsem "hribovsko", take so tudi ocene. Ocene je treba jemati malo z rezervo, sploh če si prvič. Najde se vse od plat, poči, različnih razčlemb do previsov.

Nina v akciji

Ocena teh smeri je 5b, vendar če sem iskrena, bi bilo povsem pošteno, če bi jih malo zasolili (oceni namreč). No morda, sem malo pristranska, ker ne maram previsov in ker sem jih plezala prvič.

Prvi višinski poleti na Gozdu

Kdor čaka, dočaka - in dočakala sem svoje prve samostojne višinske polete. Vzleteli smo z Gozda pod Kriško goro.

Čeprav se držim pravila: "Z glavo visoko v oblakih, z nogami trdni na tleh!", se tudi z nogami visoko nad tlemi, počutim super.

višinski selfi :)

pogled proti Storžiču

Nad pristanek, da gremo lahko hitro še enkrat. Kratko in sladko.