Rodica - smučarske radosti in zavidljivi razgledi

V nedeljo nas je sonček spet zvabil v zasnežene planine. Dolgo smo se odločali in usklajevali, na koncu smo se vendarle uskladili in odločili, da gremo pogledat na Rodico. Bili smo zelo zagnani, tako, da smo se odpravili kar z Laškega Rovta (malo z vasi  pred leseno hišo se odcepi gozdna pot na levo). Na začetku smo vztrajali in se po gozdni cesti peljali še dobrih 500 m, potem pa smučke na noge in "gas".

 Pot se je začela po kolovozih kar za navzgor ni predstavljalo velikega problema, za dol pa nam je povzročilo nekaj težav. 

Po slabi uri hoje po cesti nas je le razveselil smerokaz, kjer pot zavije v nekoliko strmejši gozd.

Kmalu se odpre prečudovit pogled na planino Suho, kjer smo naredili prvi počitek in ugotovili, da je Rok še lačen in škodo tudi popravili.

Pot nas je vodila levo v manjšo grapico, ki je bila malo kložasta, zato smo dol smučali nekoliko bolj levo.

ves čas so nas spremljali čudoviti razgledi

Na začetku smo nismo natančno vedeli, kateri vrh je pravi, vendar nam je bilo na sedlu kristalno jasno.

Rodica  (1966 m)v ozadju

včasih je treba pač počit ;)

Na vrhu naju je s Tjašo pričakal veter in lepi razgledi na okoliške gore, Rok se je odločil, da mu veter ne bo nagajal in se obrnil na grebenu tik pod vrhom. Glede na količino hoje, sem mislila, da smo mnogo višje, vendar me je Tjaša razsvetlila, da še nismo presegli meje 2000 m.

Smuk z vrha je bil super. Prvih nekaj 10 m je bilo spihanih in trdih, potem nas je razveselilo nekaj pršiča na trdi podlagi. Ponekod ga je bilo več, drugod spet manj. V gozdu je bilo zelo zabavno, saj je prava umetnost, da obviješ vsa drevesa in ovire na poti, vendar smo bili kar uspešni.

Vsem toplo priporočam, še posebej v jasnem vremenu, saj je z Rodice res prečudovit razgled. Smučanje je primerno tudi za nekoliko manj izkušene smučarje. Če bi se radi izognili hoji po cesti in gozdnemu delu, in se kljub temu nasmučali, se lahko z gondolo povzpnete na Vogel in nato prečite. Mislim, da je tudi ta del zelo lep in ponuja še malo več smučarskih radosti.

Turni smuk z Ženiklovca

Vreme zunaj je fantastično, vendar nas razmeroma visoke stopnje plazov, kar ne pustijo blizu gora. Zato smo si izbrali dokaj nizek in poraščen Ženiklovec nad Lomom pod Storžičem. Parkirali smo na začetku oz. koncu sankaške proge. Načeloma se da pripeljati bistveno višje, vendar je tam rampa in želeli smo si nekoliko popestriti dan.

Začeli smo po cesti, ki je pozimi super sankaška proga.

prvi lepi razgledi

To je bil prvi Alenkin turnosmučarski vzpon, tako da je vse skupaj potekalo nekoliko bolj počasi, vendar vztrajno :)

pogled na Julijske Alpe

Na vrhu smo uživali v prečudovitem razgledu, vendar pa nas je kaj kmalu pregnal nadležen veter.

pogled na Kočno

Če koga zanima severna stena Storžiča

Pot navzdol je bila pravi posladek, na trdi podlagi je bilo dobrih 10 cm pršiča.

prvin Alenkin zavoj :)

 Vsekakor pa turna smuka ponuja tudi številne izzive, ki jih na smučišču ne srečate :)

The End

Zimska pravljica

Končno se je naredilo nekaj slapov, vendar je bilo potrebno počakati, še na prosto dopoldne. Prosto dopoldne je prišlo, vendar pa z njim tudi otoplitev, tako sva se odločila, da greva kar lepo na Storžič. Ko sva prišla do spodnjega parkirišča na Kališču, ni bilo niti enega prostega mesta, tako da sva malo počakala, da je prvi zapustil parkiričše in parkirala. To dejstvo me zelo veseli, saj to pomeni, da niso čisto vsi v nakupovalnih središčih, amapk je kar precej tudi takih, ki gredi raje v naravo.

Na Kališče sva šla po bližnjici, tako da sva se pretkano izognila vsem ubijajočim ovinkom in zlizani poti. Na vrhu sva popola malo čaja in pojedla večino čokolde, da sva imela dovolj energija ta na vrh.

Od Kališča naprej je šlo zelo hitro.

Imela sva čudovit razgled, in res dobiš občutek, da je zima (vsaj zaradi snega, če že zaradi temperatur ne).

moje nove dereze :)

Navzdol pa je šlo hitreje.

Ko prideš domov, to ne pomeni, da je čas za počitek, ampak se zabava šele začne. Jaka je imel malo vročine, tako da se je Matej prostovoljno javil, da bo z njim počakal doma.

Babja druščina pa je šla v Ljubljano gledat lučke in se predajat novoletnemu vzdušju.

Pričakala nas je tudi zimska vila, ki lahko izpolni vse želje.

Na koncu so tudi male nogice utrudile in vsi zadolvoljni smo se odpeljali domov, kjer je za vse nastopila faza počitka :).