prvomajsko plezanje na Hvaru

Pot na Hvar
Prvotni plan, da gremo v Provanso, je zaradi vremena padel v vodo, tako da smo se v končni fazi odpravili kar na Hvar. Po številnih komplikacijah, kdo, kako ipd. smo na se na koncu za pot odločili le mi in družina Bežek. Za pot smo porabili skoraj cel dan, saj smo šli na trajekt Drvenik - Sućuraj. Ta odločitev ni bila najboljša, saj v primerjavi, da greš s trajektom s Splita, za pot porabiš bistveno več časa. Tudi cenovno se ni bistvene razlike.

utrinek s trajekta

Že proti večeru smo se končno razpakirali v kampu Milna, ki je par km stran od mesta Hvar. Bili smo edini gosti, zato smo lahko izbrali "top" lokacijo. Vse skupaj je bilo postavljeno v 10 min, potem pa smo se po hitrem postopku lotili kuhanja. Ravno smo pojedli, se pripelje še en avto, bila sta Matjaž in Tjaša, ki nista nikomur nič omenila, samo prišla sta.

naš šotor s pogledom na morje

kuhinja in jedilnica :)

Živa in Jaka se pripravljata na spanje.

1. dan - plezanje v Šuplji Stini
Naslednji dan smo se odpravili v plezališče Šuplja Sitna pri Sv. Nedelji. Sedaj je po otoku še ena makadamska cesta, tako da se ni več treba voziti čez cel otok. Do plezališča je dokaj neprijetna peš pot, če moraš tovoriti vso kramo in otroke. Lastnika ni bilo, tako da nam je pomagal kar njegov prijatelj. Res zelo komplicirajo, vstopnina je 30 kun, za otroke pa 15, tudi če samo gledajo. Mislim, da se je tudi ta "kolega" počutil butasto in nam dovolil, da gredo otroci v plezališče zastonj, ampak samo če bodo na obali, kjer ni sence.

neplačljiva lokacija

Sam ambient je res prekrasen, čista, smaragdna voda, rože, borovci, peščena plaža in zelo dolge smeri.

Hitro smo se zapodili v steno, otroci pa so se igrali v pesku. Sonca smo se počasi naveličali, plačali vstopnino še za otroke in se prestavili v senco.

Smeri so lepe, dolge, skala je kompaktna, vendar je navrtano bolj na redko in nelogično. V steni je ves čas sonce, tako da je res zelo, zelo vroče.

plaža ob poti

2. dan
Sledil je dan počitka, igranja na plaži, poležavanja na soncu, kopanja, igranja v pesku.

plaža pri kampu

igranje na plaži

priprave na kosilo

popoldanski počitek

večerno hranjenje ribic

3. dan - plezanje v Straćinah

Naslednji dan smo se odpravili v plezališče Straćine. Imeli smo nekaj težav z iskanjem primernega prostora za otroke, na koncu pa je Matej čisto v desnem delu našel super prostor s travo po tleh. Za razliko od prvega dne so smeri tukaj bolje navrtane, je pa res, da je skala manj kompaktna. Vse je malo prašno, luknjasto in se je treba kar navaditi. Presenetljivo, pa stvari kar držijo, ocene so pa kar poštene, ampak še vedno realne. Jaka in Živa sta res uživala v ustvarjanju prašnih "potičk", ki so se takoj podrle. Stena ima super lego, saj je v senci vedno vsaj en del stene. Matjaž in družina Bežek, so kmalu "obupali" in se raje podali na raziskovanje obalnih delov otoka.

Andraž

razgled z vrha smeri

 4. dan -  plazališče Velika Stiniva

pod plezališčem

V torek smo se odpravili na drug konec otoka - v plezališče Velika Stiniva. Najprej smo srečali Luka in Katjo, ki sta že napenjala svoje moči. Stena je visoka do 8 m, tako da potrebuješ največ 4 komplete, vse pa je ocenjeno 5 nekaj. Je pa plezarija nekoliko drugačna, vse je klocasto in platasto in zelo kompaktno. Ko smo večino splezali smo se prestavili na plažo, kjer smo postavili senco.






 

Andraževa "prvenstvena"

Tjaša in Luka v akciji

uživanje na plaži

S Tjašo in Lukom smo bili zelo zagnani in smo šli še v levi sektor pri morju, ki je v senci. No tukaj so pa smeri res težke in slabo navrtane. Razmišljali smo, da so to verjetno vrtali tisti, ki lezejo 8-ke in se jim to vse zdi lahko, svedrov se pa v tako lahkih smereh itak ne rabi. Medtem je pa Matej preizkusil Katjin kajak in oba tamaledva veselo vozil po zalivu, Živa pa se je kasneje uštulila še Katji, tako da je bila celo popoldne na vodi.

družinske radosti v kajaku

5. dan  - ogled otoka
Naslednji dan smo se odločili, da bomo malo počili. Res je zoprno pihalo, zato smo se odločili, da gremo malo po otoku. Najprej smo želeli najti špuljo, jamo, ki pa se nam je spretno skrila. No so se vsaj otroci naspali med vožnjo. Potem smo si pogledali Jelso in Stari Grad.

Jaka pa se masti s sladoledom

Živa spi

Jelsa

Živa pozira v našem kampu

6. dan - plezanje v Milni
Zadnja dneva smo plezali v najbilžjem plezališču Milna. Šli smo samo mi in Tjaša. Najprej smo se odpravili v skrajni desni del. Stena se dopoldne v senci poten pa pride sonce, vendar pa je pod steno grmičevje, tako da si ves čas v senci. Skala je odlična, vse je bolj platasto, smeri so res lepe, ocene pa so malo podcenjene.

 

Večer smo si popestrili ob dobri hrani in pijači.

polne priprave na piknik

  
7. dan - plezališče Milna
Lev del je enak desnemu. Super plezarija in primeren postor za otroke.

 Zvečer smo v 1 uri hitro spakirali vse stvari, se munili in odhiteli na trajekt. Tokrat kar Stari Grad - Split.

The end

Sv. Lovrenc

Odlično vreme in dovolj časa. Z mami in otroci smo se odpravili na Sv. Lovrenc nad Bašljem pri Preddvoru. Gor smo šli po bolj strmi poti, ker je manj ceste. Začeli smo bolj počasi in nezainteresirano, vendar smo kmalu prišli do mišje luknje. Punci sta z veseljem pokukali, če notri spi miška.  Počasi smo nadaljevali in z Živo sva videli tudi martinčka, ki je veselo letal okoli. Nabirali smo storže in jih metali s poti, ter malo počivali na klopcah. 

Seveda smo "fočkali" tudi markacije, palček pa je pri vsaki tretji spet pustil bombonček (ker je tukaj markacij zelo malo, je bilo tudi malo sladkih priboljškov).

Pri domu pod Lovrancem smo videlo tudi ogrado, kjer naj bi bil zaprt osel, vendar ga ni bilo notri. Odločili smo se, da ga najdemo. Z mami sva vedeli, da če ga najdemo preden pridemo na vrh, ne bomo več šli naprej. Zato smo šli kar po poti, kjer je bilo polno kakcev. Maja in Živa sta jih navdušeno iskali, saj sta pričakovali, da jih bodo pripeljali do lastnika.

  

Tako smo hitro prišli na vrh, kjer je čudovit razgled - na Storžič zadaj in na cvetoče travnike, polne regrata, spodaj. 

 

Na vrhu se je Jaka veselo sprehodil okoli, plezal po klopcah in se trudil, da ne bi preveč zaostajal za Živo in Majo. Po poti sem jim povedla tudi izmišljeno zgodbico o Lovrencu, ki spi na vrhu v cerkvici in pridnim otrokom da darilo. Punci sta veselo splezali na obzidje in se sprehodili po njem, dokler nista prišli do Kinder jajčka. Seveda sta si ga zaslužili, vsi skupaj so ga pojedli. 

 

Majči

 

Potem pa smo se dejansko lotili iskanja osla. Ni bilo težko, saj je ograjen za domom pod Lovrencem. Vsaka je v roki imela nekaj ostankov jabolk, ki jih je z veseljem vrgla simpatičnemu kosmatincu. Jaka je bil popolnoma navdušen, s kazalcem je kazal proti oslu in govoril "to". Vsaka je kosmatinca še pobožala po glavi, potem pa počasi v dolino.

 

 

 

Pot navzdol je bila bolj pestra. Malo smo kuhali mulo, malo smo jokali, vendar je šlo. Dol smo šli po drugi poti, ki je na srečo imela več markacij in posledično palčkov z bomboni. Živa je obdobju, ko zna biti zelo trmasta. Na pol poti se je ustavila in začela trmariti, razloga nisem poznala, tako da sem pustila in čakala, da stvar mine. No ni šlo tako preprosto, zato smo poizkusili še drugače. Povedala sem ji, da palček ne mara glasnega joka, ker se ga boji, zato vzame svoje markacije in jih odnese daleč stran. Počasi je začela poslušati, malo sva se še pogovorili od palčka in bombonov pa je šlo naprej. 

S te strani je malo več ceste, ki pa je odlična ta tek navzdol. Mami je prijela obe in so šle, malo so tekle, malo skakale. Proti koncu pa smo srečali še kukavico, tako smo preostanek poti proti avtu, poslušali samo še "ku-ku".

The end