Vzeltišče na Slivnici nad Cerkniškim jezerom

V letošnjem deževnem poletju, si človek želi kar najbolje izkoristiti vsak sončen žarek. Sledilo je hitro pakiranje in usklajevanje in že smo bili na poti proti začarani Cerknici. Pripeljali smo se do doma na Slivnici. Počasi smo se sprehodili do vzletišča, kjer se je kar trlo neučakanih padalcev. Na začetku je močan veter nekoliko oviral vzlete, vendar niso čakali dolgo. 

Razgled na Cerkniško jezero pod nami.

priprave

Kmalu so bili v zraku vsi.

Mi smo se sprehodili do vrha Slivnice, nabirali šipek, raziskovali svet mravelj in iskali atija v zraku.

Ponosno smo se vpisali v knjigo in pozirali na vrhu.

Odrinili smo proti avtu, v tem času pa je Mateju uspel prvi top lending in tako sem na svoj račun prišla še jaz.1, 2, 3 in sem bila z nogami nad tlemi s prečudivitim razgledom na Cerkniško jezero. No namesto metle, sem letela kar s padalom.

JEZERSKO

Čas beži in mi se staramo. Tako je minilo še eno leto in čas je bil, da upihnem še eno svečko več na moji torti. Tokrat smo praznovali malo bolj umirjeno in malo manj aktivno.

trampolin v Bufu

Po kosilu smo šli na družinski izlet na Jezersko. Takoj sem zaslišala, Katjino petje in res so bili Veseli Gorenjci. Odločili smo se, da se vrnemo malo kasneje. Sprehodili smo se ob jezeru do prečudivite razgledne točke.

Brez trme tudi danes ni šlo.

Nazaj se nam je zelo mudilo, saj je živa hotela zaplesati na "Tastara na kitaro" še v živo.

Katja in Veseli Gorenjci

ZOO

Prvi dan "vrtčevskih" počitnic, smo se odpravili v Ljubljanski živalski vrt. Vedno je kaj novega in otroci so vedno zelo navdušeni. Po ogledu prvih nekaj živali, so nas premamila igrala, kjer so moje male zverinice preizkusile svoje spretnosti.

Dva zmaja v jajcu ...

... in pajek v mreži.

Kasneje sta se tudi Živa in Jakak prelevila v pajka.

"Ko bova velika, bova pa midva tut slona jahala."

"Ene živali pa spijo podnevi, mami a veš."

"Kenguruji pa velike kure."

dolgonoge lepotice z dolgimi vratovi

Čeprav je zgornji del zaprt, smo videli dovolj, preostanek energije smo porabili na igralih.

Vrhunec je bil šov morskega leva, kjer se je kar trlo ljudi. No nekaj minut kasneje, ko vsi odidejo, pride še drugi morski lev, ki je pokazal še nekaj trikov več kot prvi.

HERLEC KOČEVAR

S Klemenom sva se že navsezgodaj odpravila proti Tamarju, od koder sva krenila proti steni Šit.

Dostop hitro mine,  sploh ob prečudovitem razgledu v opranem jutru. Stene so bile nekoliko bolj sive kot ponavadi, saj jih je dež ponoči dodobra namočil.

Na vstopu v smer te čaka kovinska podkev, ki ti zaželi srečo. Mislim, da sva bila letos v smeri prva ali vsaj med prvimi, saj so posledice zime dobro vidne. Začneš nad podkvijo in plezaš rahlo proti levi, nato pa naravnost, dokler nad sabo ne zagledaš izrazite zajede. Naslednji raztežaj poteka prav po njej.

Nadaljuješ nekoliko proti desni. Smer poteka čez strme prehode. Ponekod je opremljena dobo, ponekod tudi ne. Kakšen klin več na pasu ti v tej smeri kar prav pride, prijatelji za denar nekoliko manj.

Nad tabo se odpre strma bela plošla. Opremljena je solidno, vendar tekom raztežaja ves čas nekoliko vijugaš in moraš imeti dober občutek za orientacijo in še malo sreče, da kline najdeš.

Čez strme plate prideš do nekoliko manj kompaktnega dela. Če te poka na levi ne mika, jo obvoziš po desni.

Nato te čaka kar nekaj deset metrov lažjega plezanja. Kljub nizki oceni, ne hodiš po "šodru", ampak plezaš čez plate in pokončen, razgiban, lažji svet.

Lažji svet neusmiljeno zapre strm kamin, ki te vabi že od daleč. Klinov je toliko kot v vsej smeri skupaj. Sicer pa je to najlepši kamin, ki sem ga kdajkoli plezala.

No tukaj se je uživanje za naju na nek način končalo, saj vrv sprožila večji kamen, ki je Klemenu priletel ravno nad koleno. Sledila je prva pomoč in upočasnjeno ter oteženo plezanje do vrha.

Kljub zatečenemu in razbolelemu kolenu veselje na vrhu smeri. Zatečeno in razboleno koleno ter naporen in dolg sestop se nama nista zdela najboljša kombinacija, zato sva se odločila, da pokličeva reševalce.

Med čakanjem je Klemen počival, sama sem se razgledovala po okolici in občudovala lepote gorskega sveta.

O sestopu sva veliko razmišljala, s sabo celo smer nosila dereze in cepin, vendar na to možnost res nisva pomislila. Za piko na i me je na Klemenovem avtu počakal še pozdrav redarjev. Kljub vsemu lahko rečem, da je smer res lepa.