Navadno okoli pohajkujemo kar peš, tokrat pa smo se naokoli podali s kolesom. Matej bi šel najraje samo v klanec, jaz pa prisegam na ravnino. Razlogi se skrivajo v izkušjnjah in kondiciji. No ubrali pa smo "vmesno" varianto. Podali smo se proti Štefani gori.
 |
| Od doma priti Retečam |
 |
| Proti Škofji Loki in nato čez polje do Kranja |
Najprej smo jo ubrali lepo po ravnem, čez polja in vasi.
 |
| Po gozdni poti proti Lužam |
 |
| Naprej proti Velesovem |
Sledil pa je "bolj" prijeten del. Hitro se začneš zavedati, da otroci rastejo in pridno pridobivajo tudi na teži. Še sama imam v klanec veliko za opraviti, z dodatnimi 12. kilogrami pa se trvar še dodatno spremeni.
Načeloma so vsi zelo uživali. Živa je ves čas komentirala, da naj bolj šobamo, da gre prepočasi. Jaka je udobno nameščen, spremljal dogajanje. Matej je brez težav kolesaril v klanec, jaz pa sem sopihala kot kakšna stara lokomotiva.
Pri spodnji postaji žičnice, je bil Matej popolnoma navdušen in že delal plane, kako bomo nadaljevali na Štefano goro in se čez možjanco vrnili domov. Na (mojo veliko) srečo je začelo rositi in smo jo po hitrem postopku ucvrli nazaj po najbiližji poti in se uspešno izognili dežju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji izražajo izključno stališča posameznih komentatorjev.