Bolečine v hrbtu kar ne ponehajo, tako da sva se kljub vsemu odločila, da greva stvar testirat kar v hribe. Izbrala sva smer z malo dokaj malo dostopa (moji kondiciji primerno), ne pretežko in ne predolgo. Tako sva se odločila, da že na vse zgodej odrimeva na Jezersko in splezava Grintovčev steber.
Glede ne to, da ima že skica 4 možnosti v spodnjem delu, sem sumila, da je stvar v spodnjem delu vsepovsod plezljiva. Že od daleč sva si ogledovala skico in vsaj meni je bilo jasno, kaj in kako. No pod steno pa je Mateja povsem zbegala velika zajeda in polica, ki bi mogla biti lahka (II - III). No tako za nasvet poklicala še Tjašo, ki je rekla, da v spodnjem delu stvar ni težka in ni veliko klinov.
Matej se je odločil, da bo poskusil po sredini, kljub mojim namigovanjem, da gre smer bistveno bolj desno. Zapodil se je kar v plate med zajedo na levi in Grintovčevim stebrom na desni. Začel je nekoliko bolj po levi in se premikal proti desni. Sama pa sem šla kar po sredini, kjer pa stvar ni ravno lahka.
Sama sem zavila v velik, očiten kamin, kjer sem naletela tudi na dva klina, tako da nisva bila edina, ki sva zgrešila.
Zadnji raztežaj pa je v lahkotnem plezanju pripeljal do izstopne grede, ki je opisana tudi pri Grintovčevem stebru. Bila sva zelo razočarana, vendar sva se odločila, da se še malo razgledava okoli. Našla sva zadnja svedra Grintovčevega stebra, tako da sem bila precej jezna, ko sem ugotovila, da sem imela pod steno prav.
 |
| Svedra na vrhu Grintovčevega stebra |
Po poti na Mlinarsko sedlo sva se spustila na Češko kočo in do avta, kjer naju je čakalo še eno presenečenje, ki pa je bilo na srečo zgolj opozorilo.
 |
| Presenečenje! |
