Blegoš

Tokrat smo se odločili, da gremo pogledat na Blegoš, ki ga imamo praktično pred nosom in je drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Odpravili smo se s Črnega Kala po grebenu proti vrhu. Ta pot je kar strma, vendar pa ima zelo veliko korenin, tako da Živi res ni bilo dolgčas. Kmalu mi je postalo jasno, zakaj se zvesti obiskovalci Blegoša imenujejo Korenine.

nasmeh pove vse

malo počivamo

Sončni žarki so lepo osvetlili bukov gozd, vse skupaj pa je pričaralo čudovite svetlo zelene spomladanske barve. Vendar je šlo tokrat nekoliko bolj počasi, saj je pot kar strma. Veliko smo sedeli,  pili, iskali markacije in škrate, ki so puščali bombone. Najbolj zanimiv pa je bil bunker, ki se je skrival v gozdu.Z Živo sva si ga ogledali z vseh tornih korov. Jaka pa je situacijo opazoval s svojega udobnega stola.

še zadnja strmina

Končno smo le prišli do vršnega travnika, kjer se pot lepo položi. Na levi stani je še nekaj bunkarjev (Blegoš je del Rupnikove linije), ki so spodbudili Živino zanimanje in noge so bile spet lažje. Tako smo po skoraj dvojnem času le prisopihali na vrh. Vsi smo bili veseli, da nam je uspelo prisopihati na vrh. Ko smo pogledali proti koči in pomislili na slastno kosilo, pa so noge spet postale lahke.

čudoviti modri encijani

Gremo pogledat, kaj se sktiva notri.

Blegoš, 1562 m

poskočno na kosilo

Res smo imeli srečo, saj smo ravno naleteli na vsakoletno srečanje, že prej omenjenih Korenin. Jaka in Živo je to še posebej razveselilo in navdušilo, saj sta lahko malo zaplesala. Res imajo super kuharja ali kuharico. Ko smo se odpočili smo se odpravili proti avtu.

veselje in vragolije pri koči

dokaz

Navzdol pa ni šlo več tako zlahka, pa še cesta se res vleče. Najprej smo malo skakali čez skale, potem smo se malo nesli, pa malo preiskusili sabljarske veščine, in se nesli itd. Na koncu je moj hrbet popustil in zadnjih 200 m je Matej nesel kar oba.

 

Konec.