HERLEC KOČEVAR

S Klemenom sva se že navsezgodaj odpravila proti Tamarju, od koder sva krenila proti steni Šit.

Dostop hitro mine,  sploh ob prečudovitem razgledu v opranem jutru. Stene so bile nekoliko bolj sive kot ponavadi, saj jih je dež ponoči dodobra namočil.

Na vstopu v smer te čaka kovinska podkev, ki ti zaželi srečo. Mislim, da sva bila letos v smeri prva ali vsaj med prvimi, saj so posledice zime dobro vidne. Začneš nad podkvijo in plezaš rahlo proti levi, nato pa naravnost, dokler nad sabo ne zagledaš izrazite zajede. Naslednji raztežaj poteka prav po njej.

Nadaljuješ nekoliko proti desni. Smer poteka čez strme prehode. Ponekod je opremljena dobo, ponekod tudi ne. Kakšen klin več na pasu ti v tej smeri kar prav pride, prijatelji za denar nekoliko manj.

Nad tabo se odpre strma bela plošla. Opremljena je solidno, vendar tekom raztežaja ves čas nekoliko vijugaš in moraš imeti dober občutek za orientacijo in še malo sreče, da kline najdeš.

Čez strme plate prideš do nekoliko manj kompaktnega dela. Če te poka na levi ne mika, jo obvoziš po desni.

Nato te čaka kar nekaj deset metrov lažjega plezanja. Kljub nizki oceni, ne hodiš po "šodru", ampak plezaš čez plate in pokončen, razgiban, lažji svet.

Lažji svet neusmiljeno zapre strm kamin, ki te vabi že od daleč. Klinov je toliko kot v vsej smeri skupaj. Sicer pa je to najlepši kamin, ki sem ga kdajkoli plezala.

No tukaj se je uživanje za naju na nek način končalo, saj vrv sprožila večji kamen, ki je Klemenu priletel ravno nad koleno. Sledila je prva pomoč in upočasnjeno ter oteženo plezanje do vrha.

Kljub zatečenemu in razbolelemu kolenu veselje na vrhu smeri. Zatečeno in razboleno koleno ter naporen in dolg sestop se nama nista zdela najboljša kombinacija, zato sva se odločila, da pokličeva reševalce.

Med čakanjem je Klemen počival, sama sem se razgledovala po okolici in občudovala lepote gorskega sveta.

O sestopu sva veliko razmišljala, s sabo celo smer nosila dereze in cepin, vendar na to možnost res nisva pomislila. Za piko na i me je na Klemenovem avtu počakal še pozdrav redarjev. Kljub vsemu lahko rečem, da je smer res lepa.

PAKLENICA: Slovenski PIPS

 Matej si je nategnil mišico in tako je meni pripadla čast, da grem v  PIPSa oz. Slovenskega z Nevenko. Kamenček je odločil, da Nevenka dobi detajl smeri. No po oceni je zgolj 5c, vendar te pošteno namuči.

Tudi naprej je smer ocenjena tako kot vse stare klasike. Naj bo 5 ali 6  počitka ni.

Smer ves čas poteka po zajedah, in res postreže s prvovrstno plezarijo.

Popoldne je sledilo vsedružinsko druženje z vonjem po žaru, lovljenjem rib in gledanjem sončnega zahoda.

Zadnji dan sta šla plezat Andrej in Nevenka, popoldne pa smo preživeli na plaži kampa Pisak, ki je pravi raj za otroke.

Domov smo se peljli po magistralki in začuda nismo porabili nič več kot po avtocesti.

PAKLENICA: Cirkus

Z Andrejem sva se naveličala "cirkusa" v kampu, zato sva že zgodaj odrinila in si omislila nekoliko drugačen Cirkus. Smer vstopi le streljaj levo od table, kjer piše, da je plezanje prepovedano. Začneš po strmem grmičevju in čeprav od spodaj ne vidiš, so svedri takoj v plati kakih 10 m nad tabo. Nato se prebiješ do strmega dela, ki ponudi z lepim in izpostavljenim plezanjem.

Do vrha te čaka še 5 raztežajev plezanja. Ves čas plezaš po strmih in izpostavljenih ploščah, ki ti počitka ne pustijo, pretirano pa te tudi ne namučijo.

Razgled, ki vzbudi željo po kopanju.

Popoldne je sledil še malo drugačen cirkus. Valovi so res super stvar.

PAKLENICA: Diagonalka

Matej, Nevenka in Jan so se zjutraj pogumno podali v Diagonalko. Pravijo, da je smer lepa, težave ne popuščajo vse do vrha. Tu je še par slik.

 

 Popoldne se odpravili v Zadar. Mreža ozkih ulic, s spoliranimi tlemi, te pripelje do prostornega trga.

Sledil je sprehod ob morju, kaj hitro smo zavili s poti.

ringa raja

Vrhunec so bile orglice, na katere igra kar morje. Otroci so jim z veseljem prisluhnili in si jih ogledali z vseh smeri. Zraven so planeti, kot si sledijo po oddaljenosti od sonca v naravnem merilu.

raziskovanje Sonca