Sv. Jošt in ohladitev ob Kokri

Lepa in sončna nedelja je kar vabila nekam v naravo. Bili smo sami in otroka sta se odločila, da bi šla na trampolin. Takoj sem se spomnila na Sveti Jošt nad Kranjem.

Človek si lahko vedno zakomplicira življenje. Vedno se ob poti najde kakšna korenina, skala, ali gozdni rob, čez katerega se da splezati.

 Petkali smo markacije ob poti.

Če ni šlo za roko, sta si pomagala s palico.

Motivacija tokrat ni bila problem, šla sta kot dva mala gamsa, saj je bila misel na trampolin dovolj privlačna.

 Na vrhu je sledilo grenko presenečenje. Zaradi obnove igral, trampolina ni bilo.

grenko presenečenje

smokiji so nekoliko omilili nevšečnost

Tudi Nejc si je pretegnil noge.

Po poti navzdol, sta morala včasih počakati, saj z Nejcem na hrbtu nisem mogla teči za njima.

Ob 11.00 smo bili že na Miljah, vročina ne neusmiljeno pritiskala, tako da smo si dan ohladili ob Kokri.

Plezališče Lutne skale

Temperature so se krepko dvignile in treba je bilo poiskati ustrezno plezališče. Spomnila sem se na Lutne skale pri Idriji in na Nino in Jana, s katerima se že kar nekaj časa dogovarjamo za družinsko plezanje. Dostop je kratek in po senci, mestoma nekoliko strm.

  NASVET: Če boste prihajali s Škofjeloške strani, se peljite proti Cerknemu in ne skozi Žiri, saj si boste sicer po nepotrebnem precej podaljšali pot.

Plezališče je v senci in najdejo se posamezna mesta primerna za otroke. Nekaj metrov stran teče potoček, ki še dodatno poskrbi za svežino, tako da je plezališče primerno tudi ko se temperature gibajo okrog 30°C.

Plezanje je zanimivo, lepo in predvsem "hribovsko", take so tudi ocene. Ocene je treba jemati malo z rezervo, sploh če si prvič. Najde se vse od plat, poči, različnih razčlemb do previsov.

Nina v akciji

Ocena teh smeri je 5b, vendar če sem iskrena, bi bilo povsem pošteno, če bi jih malo zasolili (oceni namreč). No morda, sem malo pristranska, ker ne maram previsov in ker sem jih plezala prvič.

Prvi višinski poleti na Gozdu

Kdor čaka, dočaka - in dočakala sem svoje prve samostojne višinske polete. Vzleteli smo z Gozda pod Kriško goro.

Čeprav se držim pravila: "Z glavo visoko v oblakih, z nogami trdni na tleh!", se tudi z nogami visoko nad tlemi, počutim super.

višinski selfi :)

pogled proti Storžiču

Nad pristanek, da gremo lahko hitro še enkrat. Kratko in sladko.

SARDINIJA: plezanje v granitni Cala Spinosi

Pred nami je bil še zadnji dan uživanja in odločili smo se za plezanje v granitni Cala Spinosi na SV otoka.

Že na prvi pogled ti postane jasno, da je to nekaj drugačnega. Pot do plezališča nas je kar presenetila. Čeprav je kratka, se najprej prebijaš po ozki poti skozi bodeče grmovje, nato plezaš čez balvane po plaži, če imaš srečo pa te zalije še kakšen val.

Kar se plezanja tiče, je granit res edinstvena in drugačna izkušnja. Grifi so, ali pa jih ni, vmesne poti ni in tega se je vsekakor treba navadit.

najatraktivnejša smer

Plate v granitu so res zanimive, lahko bi neolepšano rekli kar brutalne. Enostavno grifov in stopov ni, premikaš se po centimetrih na trenje in upaš, da se obdržiš.

Otroci so se zabavali streljaj stran, kjer je nekoliko več prostora in zanimivih dogodivščin.

Ali vidite leva?

Zvečer pa brž na trajekt, kjer nas je čakal še dolg in pester večer.

Livorno

Zjutraj smo jo po hitrem postopku mahnili domov. Vsega lepega je enkrat konec in tako se je končalo tudi naše popotovanje v odlični družbi po prečudoviti Sardiniji.

KONEC