po sledeh otroških dni

Kam na morje, da bo blizu, dokaj ugodno, da bo čista voda ... Zahtev je vliko, pomudbe ogromno in na koncu se nam ni dalo nič več. Po hitrem postopku smo spakirali, padla je ideja, da gremo v Medulin, da našim pokažem, kam je mami hodila na morje, ko je bila majhna. Našli smo super parcelo v kampu v Medulinu, ki je bila ves čas v senci, da sta tamaledva popoldne lahko spala.

padla bojevnika

Peščena plaža, ki je prav nalalašč za otroke, ki jim nikoli ne zmanjka domišlije, kam vse bi lahko še zatlačili mivko. Vendar pa smo bili res potrebni oddiha, zato nas ni motila ne mivka, ki je bila povsod, niti plitva in kalna voda ne.

ati v elementu z vodno "pištolo"

Zvečer je bilo povsem jasno, kaj bomo počeli, peš na sladoled in potem počasi do otroškega igrišče, kjer sta otroka porabila še zadnje kapljice energije.

V Medulinu imajo tudi dokaj velik zabavičšni park, kjer se za vsakega najde nakaj, tako za odrasle kot tudi za najmlajše. Jaka je užival na majhnem vlahcu, kjer se je najbolj zabaval z upravljanjem zvonca v lokomotivi, Živa pa se je z mano zabavala na otroški gosenici smerti.

Zvečer je tudi nama ostalo še nekaj energije za sproščeno posedanje.

Zelo blizu je tudi Pula in povsem po naključju sva se tja odpravila, ko je imel koncert Michael Telo, tako da gneče ni treba posebaj omenjati. Je pa Pula lepo mesto, ki postreže s številnimi arhitekturnimi presežki in ostanki.

Zlata vrata (slavolok Sergijvcev)

Avgustov tempelj

Amfiteater "Arena"

Zadnji dan pa smo preživeli, v meni najlepšem delu Istre, Kamenjaku. Zapeljali smo se v zaliv Pinižule. Veliko se je spremenilo, odkar me ni bilo, povsod so barčki, uredili so stezo za tekače in kolesarje, kar ne pomeni, da se izognete prahu, ki se dviga s ceste. Vsekakor pa naju je navdušil bar Safari na samem rtu.

Rt Kamenjaka

Pet dni je hitro minilo, vendar nam dolgčas ni bilo ;).

Kofce

Lep sončen dan in druščina željna novih dogodivščin. Kofce so bile za nas ravno pravšnji zalogaj. Matej z Jakom na hrbtu in Alenka so jo kmalu popihali naprej, saj so želeli še na Veliki vrh nad Kofcami. Mi pa smo se počasi vzpenjali. Pot je res super, ni prestrma in ob poti je polno zanimivih stvari, ki pritegnejo pozornost malih raziskovalcev in ves čas gre po gozdu in senci.

Tudi tokrat nam je pri motiviranju na pomoč priskočil sladkosnedi škrat, ki je pri vsaki tretji markaciji pustil sladki priboljšek. Po poti je bilo ogromno mravelj, ob poti pa mravljišča. Na srečo pa je to tudi zelo priljubljena postojanka, vsaj zdi se tako, za sprehajanje psov, zato ni presenečenje, da smo z vsakim malim kosmatincem dobili novih moči, da bi bili čim dlje v njegovo družbi.

Po uri in pol smo prisopihali na vrh. Otroci so vse bolj pridni in zagnani. Tokrat nismo podvojili markacijskega časa, ampak smo ga prekoračili zgolj za 15 minut. Na vrhu pri koči imajo osle, ki so Živina najljubša žival, tako da se božanju po dolgem in po čez' nismo izognili. Sicer pa je na vrhu tudi veliko krav in konjev, ki pa niso tako naklonjeni božanju kot sivci.

Veliki vrh (2088 m) v ozadju

Po odličnem domačem kosilu, sta prisopihala še Alenka in Matej ter naš najmanjši korenjak. Tako je sledil še drugi val božanja in hranjenja, saj je Živa Jaku z največjim veseljem pokazala, kako ljubki so osli.

 Potem smo se počasi odpravili v dolino. Proti koncu smo bili že precej utrujeni, saj se je bližal čas za spanje, vendar smo skupaj zmogli. To je bil zagotovo en lepših lažjih pohodniških tur letos.