Prvomajso plezanje v Meteori

Najtežja odločitev je bila, ali gremo s trajektom ali z avtom. Po dolžini in ceni je bolj optimalna z avtom. Odločili smo se, da si pot kar se da olajšamo in jo spremenimo v dogodivščino. Zjutraj smo starali proti Zagrebu, kjer smo šli na odlično kosilo in krajši sprehod. Nadaljevali smo do Beograda, kjer smo se v večernem utripu mesta, sprehodili po ulicah. Zvečer smo se vozili še par ur in prespali malo pred Vranjem. Zjutraj smo se peljali še 3 ure in prispeli v Prilep. V bistvu je to četrto največje mesto v Makedoniji, vendar zelo ne turistično. Cene so zelo prijazne uporabniku, ljudje prijazni (čeprav nevajeni turistov).

Testirali smo lokalne specialitete.

Nad mestom pa pravi mali skalni raj. Po gričkih z mehko travico so posejani balvani.

Pogled na mesto Prilep.

Glavna zvezda pa je bila seveda želva.

Prespali smo pri jezeru. V Prilepu smo ostali dva dni. Plezali sicer nismo, saj je bil ta del dopusta rezerviran za uživanje, počivanje in navajanje na nedelo.

 

Zbudili smo se v sončno jutro s prečudovitim razgledom.

Naslednji dan zjutraj smo se odločili, da gremo do Meteore (še 3 h). Meteora nikoli ne razočara. Zares je nekaj posebnega. Z Matejem sva bila tam že pred 12 leti in že takrat me je popolnima očarala. Poleg starih klasik, pa pridno opremljajo tudi nove smeri.

.

Namestili smo se v campu, skupaj še s Prinčiči. Prvi dan sva se ogrela v Ostkante, ki je bila tik pred nosom. Na t.i. "f'fke" in krompirje se hitro navadiš. Presenetljivo malo se jih maje (ali pa sem jaz imela srečo).

Naslednji dan sva bila midva dopoldne na vrsti za varstvo vseh petih malih zverinic. In smo šli vsi malo poplezat.

vseh pet malih zverinic

Popoldne sva se podala lovit sanje v Treumpfelierja (mene sicer bolj asociira na trauma pfeilerja :)). Smer je lepa, stara klasika, je pa temu primerno tudi opramlejna. Svedre srečaš na vsakih 7 m.

Sledil je dan D za našo Živo. S sabo sva jo vzela v njeno prvo dolgo smer. Meteora je za otroke super. Povsod imajo kaj za prijeti in kje za stati, dolgih gibov ni. 

Živa je prava mala veverica in je zares uživala.

Vreme je bilo odlično, ravno prav oblačno, da ni bilo prevroče in ravno prav jasno, da ni deževalo. Dopoldne smo šli s četico na pohod, najprej na, nato pa še okrog enega od stolpov.

 S kampa smo vsak dan gledala linijo, ki je mamljivo vabila. Popoldne je minilo hitro in sladko v smeri Sudostwand.

Za zadnji dan (pred dežjem) pa sva se podala v Ypsilothero. Po besedah poznavalca sva plezala Missing link (do novega vodnička se nisva še dokopala).

Andej in Jasna pa sta otroke peljala na ogled samostanov in sladoled.

Potem je prišel dež in mi smo se počasi odpravili domov.