Dostop hitro mine, sploh ob prečudovitem razgledu v opranem jutru. Stene so bile nekoliko bolj sive kot ponavadi, saj jih je dež ponoči dodobra namočil.
Na vstopu v smer te čaka kovinska podkev, ki ti zaželi srečo. Mislim, da sva bila letos v smeri prva ali vsaj med prvimi, saj so posledice zime dobro vidne. Začneš nad podkvijo in plezaš rahlo proti levi, nato pa naravnost, dokler nad sabo ne zagledaš izrazite zajede. Naslednji raztežaj poteka prav po njej.
Nadaljuješ nekoliko proti desni. Smer poteka čez strme prehode. Ponekod je opremljena dobo, ponekod tudi ne. Kakšen klin več na pasu ti v tej smeri kar prav pride, prijatelji za denar nekoliko manj.
Nad tabo se odpre strma bela plošla. Opremljena je solidno, vendar tekom raztežaja ves čas nekoliko vijugaš in moraš imeti dober občutek za orientacijo in še malo sreče, da kline najdeš.
Čez strme plate prideš do nekoliko manj kompaktnega dela. Če te poka na levi ne mika, jo obvoziš po desni.
Nato te čaka kar nekaj deset metrov lažjega plezanja. Kljub nizki oceni, ne hodiš po "šodru", ampak plezaš čez plate in pokončen, razgiban, lažji svet.
Lažji svet neusmiljeno zapre strm kamin, ki te vabi že od daleč. Klinov je toliko kot v vsej smeri skupaj. Sicer pa je to najlepši kamin, ki sem ga kdajkoli plezala.
No tukaj se je uživanje za naju na nek način končalo, saj vrv sprožila večji kamen, ki je Klemenu priletel ravno nad koleno. Sledila je prva pomoč in upočasnjeno ter oteženo plezanje do vrha.
Kljub zatečenemu in razbolelemu kolenu veselje na vrhu smeri. Zatečeno in razboleno koleno ter naporen in dolg sestop se nama nista zdela najboljša kombinacija, zato sva se odločila, da pokličeva reševalce.
Med čakanjem je Klemen počival, sama sem se razgledovala po okolici in občudovala lepote gorskega sveta.
O sestopu sva veliko razmišljala, s sabo celo smer nosila dereze in cepin, vendar na to možnost res nisva pomislila. Za piko na i me je na Klemenovem avtu počakal še pozdrav redarjev. Kljub vsemu lahko rečem, da je smer res lepa.