"Na Ocvirkovco"

Oblačen dan, ko ne veš, ali bo padal dež, ali bo sijalo sonce. Letos nismo veliko hodili po hribih, zato smo se odločili, da testiramo našo kondicijo in gremo na  Ocvirkovco (by Jaka). Od kod izvira ime, verjetno ni potrebno posebej razlagati, na Lubniku imajo pač odlično ocvirkovco.

Šli smo od Naceta, kjer pot ni predolga, je pa lepo razgibana, da otrokom ne postane dolgčas.

No kaj kmalu se je izkazalo, da je bil Lubnik prava izbira, saj je Jaka po poti pičila čudna muha, kar se je odražalo na spremenljivem razpoloženju, od popolne zagretosti, do izpadov trme.

Na vrhu je bilo treba izpolniti dane zaobljube.

Navzdol smo šli lažjih nog.

Živina lastovka :)

SARDINIJA: planota Goloritze

Zjutraj smo se odpravili v plezališče Buchi Arta. Cesta je res slaba, tako da se do plezališča nismo mogli pripeljati. Glavi družin sta šli pogledat lokacijo, ker nismo vedeli, kako daleč je, ostali smo lepo počakali. Plezališče je za otroke super. Tudi sicer velja za eno lepših na otoku, vendar ga lokalci malo skrivajo pred turisti. Pregnal nas je dež, tako da smo šli potem v Cala Gonone na najboljši sladoled.

naš kamp na robu in zaliv Cala Fuili

Želeli smo izkoristiti dan in v Lonly Planetu je zelo opevana planota Goloritze. Časa smo imeli dovolj, volje tudi in smo šli.

No blizu vsekakor ni, saj je cesta ovinkasta. Človek si zaželi, da bi bil na motorju. Končno smo prispeli. Pripelješ se na planoto, okoli katere so gore, po njej pa se pasejo živali. Živali se prosto gibajo, so navajene ljudi.

pujs pozer

Srečali smo kar nekaj ljudi. Tu okoli je zelo veliko treking, peš poti in poti za kolesarje.

pogled na Arbatax

SARDINIJA: najlepše plezališče na otoku - Dorgali

Že ko smo se vračali smo si pogledali par plezališč, če so primerna za otroke. V izboru se je znašel tudi Dorgali.

plezališče Dorgali

Dostop je sila zanimiv, najprej se na hitro povzpneš po široki poti, nato se splaziš skozi luknjo v mreži, splezaš čez zidek v kanal in še na drugo stran in si pod steno.

razgled na mesto Dorgali in okolico

Plezališče je bilo tokrat manj prijazno otrokom, vendar na dveh mestih se da udobno in varno namestiti.

Čeprav stena od daleč ni drugega, kot kos navrtane skale, se od blizu zaljubiš vanjo. Za nas je bilo to najlepše plezališče na Sardiniji. Smeri so dolge in konstante, plezanje pestro in razgibano. Najde se od plat, poči, šalc, previsov, škrapljic..., skratka vse je na pravem mestu.

Najlepše smeri so v desnem delo (če gledaš proti steni). Čeprav je skala rumenkasta, v njej kar vriskaš od navdušenja.

Pot do šotora je bila nekoliko otežena, saj se gospe koze niso odločile umakniti s poti.