Lep sončen dan in druščina željna novih dogodivščin. Kofce so bile za nas ravno pravšnji zalogaj. Matej z Jakom na hrbtu in Alenka so jo kmalu popihali naprej, saj so želeli še na Veliki vrh nad Kofcami. Mi pa smo se počasi vzpenjali. Pot je res super, ni prestrma in ob poti je polno zanimivih stvari, ki pritegnejo pozornost malih raziskovalcev in ves čas gre po gozdu in senci.
Tudi tokrat nam je pri motiviranju na pomoč priskočil sladkosnedi škrat, ki je pri vsaki tretji markaciji pustil sladki priboljšek. Po poti je bilo ogromno mravelj, ob poti pa mravljišča. Na srečo pa je to tudi zelo priljubljena postojanka, vsaj zdi se tako, za sprehajanje psov, zato ni presenečenje, da smo z vsakim malim kosmatincem dobili novih moči, da bi bili čim dlje v njegovo družbi.
Po uri in pol smo prisopihali na vrh. Otroci so vse bolj pridni in zagnani. Tokrat nismo podvojili markacijskega časa, ampak smo ga prekoračili zgolj za 15 minut. Na vrhu pri koči imajo osle, ki so Živina najljubša žival, tako da se božanju po dolgem in po čez' nismo izognili. Sicer pa je na vrhu tudi veliko krav in konjev, ki pa niso tako naklonjeni božanju kot sivci.
 |
| Veliki vrh (2088 m) v ozadju |
Po odličnem domačem kosilu, sta prisopihala še Alenka in Matej ter naš najmanjši korenjak. Tako je sledil še drugi val božanja in hranjenja, saj je Živa Jaku z največjim veseljem pokazala, kako ljubki so osli.
Potem smo se počasi odpravili v dolino. Proti koncu smo bili že precej utrujeni, saj se je bližal čas za spanje, vendar smo skupaj zmogli. To je bil zagotovo en lepših lažjih pohodniških tur letos.
