Pot je res da dolga, vendar pa se vsekakor splača odpeljat bolj na jug, ljudje so bistveno bolj prijazni, narava pa prečudovita - tokrat smo razgRAJALI po Pelješcu.
1. dan - prihod in razgledovanje po Vigradu
Po dolgi, nočni vožnji smo najprej poiskali kamp. Izbire je kar precej, vendar smo našli nekaj zase, prostora pa je septembra povsod dovolj.
Takoj smo opazili ogromno kitarjev in windsurfarjev, ki so nas popolnoma navdušili.
Vseeno smo svoje poglede odtrgali od razigranega morja in se odpeljali do konca Vigrada.
 |
| pogled na Vigrad |
2. dan - poležavanje in kulinarično odkrivanje Orebiča
Naslednji dan smo vstali zelo zgodaj, da smo šli vprašat za kite tečaje...
...vendar niso po tečaju kitov ne rentajo več, tako da smo to prestavili na naslednjo sezono in se raje predajali toplim sončnim žarkom...
 |
| ati - najljubša igrača |
... in se namakali v toplem morju.
 |
| Po morju plava kit, iz vode moli rit ... |
Zvečer smo se šli razgledat še po Orebiču, za konec pa smo imeli še spoznavanje kulinaričnih specialitet.
3. dan - kolesarjenje po Korčuli
Poležavanja smo se malo naveličali, tako da smo se s kolesi odpravili do Orebiča, od tam pa s trajektom na Korčulo, saj nas je ta že dva dni mamljivo vabila.
Odpeljali smo se do Lombarde, kjer nas je pričakala peščena plaža, ki je bila za Živo in Jaka pravi raj.
Našli smo tudi smo košček sence, čeprav je ni bilo ravno na pretek.
V senci smo ostali čez najhujšo vročino, nato pa smo zopet zajahali svoja kolesa in se odpravili do starega dela mesta. Otok Korčula je zelo razgiban, postreže s številnimi vzponi in spusti. V staro mestno jedro se spustiš po zelo strmem klancu, in ko mi je veter mršil lase, je bilo zelo prijetno, vendar pa je vzpon, v nasprotju s spustom, zelo naporen, sploh če imaš na kolesu še dodatnih 15 kg.
 |
| Speča Živa in Korčula v ozadju |
Peš smo se sprehodili skozi staro mestno jedro, ki nas je zelo prijetno presenetilo z različnimi kulturnimi znamenitostmi, turističnimi atrakcijami in navitimi cenami.
 |
| Čakanje na trajekt |
Za konec pa smo si v Orebiču, vsi utrujeni, privoščili še posladek.
 |
| podobnost je očitna :) |
4. dan - počivanje in raziskovanje Orebiča
Kolesarjenje po Korčuli nas je precej utrudilo, tako da smo si vzeli dan počitka in razgrajali po plaži. Matej se je prostovoljno javil, da ga lahko zakopljemo v pesek, samo da mu ne bi bilo treba tekati po plaži in loviti nagajivih in razposajenih otrok.
 |
| Živa skrbi, da ati med "akcijo" ne postane lačen |
Popoldne smo šli pogledat še star del Orebiča, ki je sicer precej majhen, vendar dovolj velik, da sta Živa in Jaka potrošila svoj višek energije.
5. dan - Osli v Kuni
Živa je popolnoma navdušena nad osli vseh barv in oblik, še posebej pa nad živimi, zato smo se odločoli, da gremo pogledat oslovsko farmo v Kuni.
Čakalo nas je zelo neprijetno presenečenje, saj je bil to zgolj turistična kmetija, ki jo je stražil nemobilen pujs, oslov pa ni bilo nikjer.
 |
| pujs čuvaj |
Živa je bila zelo razočarana, saj smo ji ogled oslov obljubljali že od prvega dne, ko smo ob cesti videli tablo, vendar se nam ni dalo takoj nazaj v avto in smo se sprehodili še do frančiškanskega samostana...
...ter ob poti naleteli na OSLE.
 |
| NAVDUŠENA Živa :D |
 |
| nekoliko prestrašen Jaka |
 |
| Živa uvaja Jaka: "Oslički so prijazni, a veš!" |
Zares zadovoljni smo se počasi vrnili do avta, kjer sta oba v trenutku zaspala.
 |
| Pelješac slovi tudi po dobrem vinu |
6. dan - Dubrovnik
Prejšnji dan smo pocrkljali Živo, danes pa je bila na vrsti mami. Odpeljali smo se v Dobrovnik, ki je arhitekturno in zgodovinsko gledano res fascinantno in bogato mesto. Čeprav sem videla zgolj del njegove veličine, me je popolnoma navdušilo in prevzelo.
Popoldne sta Živa in Jaka veselo pletla nove prijateljske vezi.
 |
| večerno pokušanje domačega vina |
7. dan - podvig do frančiškanskega samostana
Vsak dan, ko smo se pridno vozili v Orebič, samo lahko opazovali cerkvico in tudi veliko tablo, ki je vabila. Ker smo že dva dni bolj ali manj mirovali, smo se odločili, da se zapeljemo do nje. Pričakal nas je zelo strm klanec, ki kar ni in ni hotel popustiti. Za piko na i, me je še Živa ves čas ogovarjala: "Mami zakaj ne šibaš? Dejmo šibat, js bi šla bl hitr.".
Ko sem končno prišla do zraka smo šli naprej, asfaltna cesta je postajala vse bolj ozka, na kar se je spremenila v makadamsko pot...
 |
| sprehod do cerkvice |
... makadamska pot je postajala vse bolj ozka in strma, tako da smo zadnjih par 100 m naredili kar peš.
8. dan - soočenje s kačo in izlet v Lovište
Zbudili smo se v deževno in oblačno jutro, tako da smo se malo
sprehodili po kampu, kjer je Mateju "uspelo" najti kačo, meni pa vsaj
delno premagati strah.
 |
| zajterk v šotoru |
 |
| lekcija o kačah |
Popoldne smo se zapeljali na drug konec otoka - v Lovište, ki sicer ni nič posebnega, vendar pa sta otroka, zaradi plitve vode, zelo uživala.
9. dan - pes Arni in zadnji kolesarski razgledi
Dobili smo res prijazna soseda, ki sta imela super psa, ki je Živo in Jaka popolnoma obnorel in je v hipu postal prava zvezda.
Popoldne smo se zapeljali še na malo daljši izlet po obalni cesti proti Trsteniku.Pot je ves čas razgibana, s čudovitim pogledom na morje, vendar si je potrebno vzeti kar pol dneva, če ne hitiš preveč.
Malico smo našli kar ob poti.
 |
| ladja, ki smo jo opazili med vožnjo |
10. dan - selitev na Murter
Lansko leto me je Mutrer povsem prevzel, letos se nam je zdelo, da smo na Peljašcu videli že dovolj, čeprav ne vsega, zato smo se odločili za selitev. V eni uri smo bili napakirani v avto in pripravljeni na nove dogodivščine. Vožnjo smo nekoliko podcenili, vendar smo v trenutku, ko smo videli "naš" kamp, pozabili na vse muke dolge vožnje.
 |
| pripravljeni na odhod |
Vožnja nas je popolnoma zdelala, tako da smo preostanek dneva prelenarili.
11., 12. dan
Preostanek dopusta smo preživeli v obujanju spominov na lanski dopust, uživanju na plaži, vsak dan pa smo šli tudi v Murter, da smo se malo posladkali.
Tudi Jaka se je naučil plavati z rokavčki.
Kamorkoli greš, vedno te nejprej počaka prijatelj klanec.
 |
| KONEC |
