Napoleonica, 25.3.2012

Na materinski dan smo se mi, Tjaša in Matjaž odpravili odkrivati v Napoleonico. Že nekaj časa se odpravljamo v sektorja MI in MII. Priznati moram, da smo imeli kar nekaj težav, da smo sploh našli dostop do teh dveh sektorjev. Dobro otovorjeni z vso plezalno robo, vsemi potrebnimi pripomočki za otroke, hrano, igračami in še čem, smo počasi korakali po cesti in iskali prehod. Živa je preizkušala svoj novi poganjalček, tako da je sam "dostop" res trajal kar nekaj časa. Kmalu smo le našli mesto, kjer se spleza čez ograjo in prišli do pod stene. Mi smo se udobno namestili, na super prostor. Matjaž, Matej in Tjaša pa so začeli izbirati ustrezne smeri. Kmalu so ugotovili, da sta sektorja v bistvu skupaj. Matjaž se je odpravil na sprehod po okolici, mi pa v akcijo.

Prostor pod steno je res super za otroke. Vsak najde svoj delček zemlje, kjer se lahko udobno in na široko namesti. Tudi Živi in Jaku ni bilo dolgčas. Igrala sta se s celo goro igrač, ki jih pridno nosimo s sabo.

Živa se je kratkočasila tudi s svojim poganjalčkom, ki se presenetljivo dobro pelje tudi po makadamskem terenu. Že zelo zgodaj se je začela navduševati tudi nad downhill-om. Rečem lahko le, da otroci res ne poznajo strahu. Jaka pa se je raje ukvarjal z najrazličnejšimi dobrotami: "Mjami, še bi mami."

Medtem pa smo jaz, Matej in Tjaša izmenično napenjali svoje moči v različnih smereh. Ocene so se nam zdele ker poštene, vendar pa nam je bilo plezališče zelo všeč. Plezanje je nekoliko drugačno, od tega  ki smo ga mi vajeni. Vendar pa se najde vse, plate, previsi, celo "šalce".

Takole pa naša Živa pozira, ko ji poveš, da jo boš slikal :). Sicer pa je nadvse uživala v razgrajanju okoli in nagajanju. Hitro si je poiskala tudi družbo male Italijanke, ki je imela predvsem zelo zanimive igrače. Sporazumevanje pa ni predstavljalo prav nobene ovire.

Jaka pa je proti popoldnevu premagala utrujenost. Vzel si je nekaj časa zase in si odpočil.

Po končanem plezanju smo se počasi odpravili nazaj proti cesti in avtu. Umili smo si roke, se napakirali v avto in po 2 min vožnje, sta oba razgrajača že mirno spala. Lahko rečem, da je bil super dan, ki pa je bil kar naporen, bistveno bolj kot pred parimi leti.